Papež Frančišek se mudi na obisku v Iraku, v državi, ki je bolj ali manj uničena s strani »krščanskega« zahoda. Kot je znano, je to državo leta 2003 napadla koalicija z ZDA na čelu in to pod pretvezo, da Irak razvija orožje za množično uničevanje, kar se je kasneje izkazalo za laž. Tega orožja namreč v Iraku nikoli niso našli. Napadalci so zrušili iraško vlado in postavili prehodno upravo, leta 2005 pa so izvedli volitve. Ameriška vojska se je iz Iraka umaknila decembra 2011. Po invaziji so se začeli vrstiti spopadi med koalicijskimi silami in uporniki, ki so prerasli v državljansko vojno, nemiri pa trajajo še zdaj.
Napad na Irak je podprl papež Janez Pavel II., vojaško posredovanje v Iraku pa je tudi papež Frančišek v določenih okoliščinah opredelil kot upravičeno. Iz tega je jasno razvidno, da je katoliška cerkev podprla vojaški napad ZDA in njenih vazalov na muslimansko državo. S tem je cerkev sokriva za vse žrtve, trpljenje in uničevanje, ki se je dogajalo in se še dogaja v Iraku. Čeprav cerkev uči Božje zapovedi Ne ubijaj, Ne kradi … pa jih sama na veliko krši, kar je razvidno tudi iz podpore vojaškemu napadu na Irak. Novodobni »krščanski« križarji pod ideološkim vodstvom cerkve so napadli muslimane, ki jih je papež Benedikt XVI. opredelil kot zlo. Ta je namreč leta 2006 napadel islam v svojem znanem govoru na predavanju na univerzi v Regensburgu, kjer je citiral več kakor šeststo let staro izjavo bizantinskega cesarja Manuela II. v pogovoru s perzijskim učenjakom: »Pokažite mi, kaj je Mohamed prinesel novega, in našli boste samo slabo in nečloveško, kakšen je predpis, naj se vera, ki jo je pridigal, širi z mečem.« Seveda pa to ni prvi napad katoliške cerkve na muslimane, spomniti se je treba samo križarskih vojn iz srednjega veka pa še kaj drugega.
Posledice napada na Irak so močno čutili tudi tam živeči pripadniki raznih biblijskih cerkva, med njimi tudi katoličani. Mnogo njih je bilo pobitih, ranjenih, pregnanih … Njihovo število v Iraku se je zelo zmanjšalo. Katoliška cerkev je torej s podporo napadu na Irak škodovala tudi lastnim vernikom in ne samo muslimanom. Očitno lastni verniki zanjo niso bistveni, važni so politični interesi. Cerkev za svoje satanske interese ne žrtvuje samo nekatolikov, temveč tudi lastne vernike.
Potovanje papeža Frančiška v Irak je torej papeževo potovanje na kraj cerkvenega zločina, kajti kot že navedeno, ima katoliška cerkev velik delež krivde v uničevanju Iraka. Na njeni vesti so tisoči in tisoči mrtvih ali ranjenih odraslih in otrok, uničena naselja ter seveda tudi narava. Zato je Irak še en primer z dolgega spiska cerkvenih zločinov. Znani nemški zgodovinar Karlheinz Deschner dejal, da na svetu ni organizacije, ki bi bila v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20tem stoletju tako obremenjena z zločini kot rimskokatoliška cerkev. Cerkveni zločini se očitno niso ustavili v prejšnjem stoletju, temveč se nadaljujejo tudi v 21. stoletju.
Papež Frančišek je ob prihodu v Irak v uvodnem govoru 5. marca 2021 dejal: »Prihajam kot spokornik, ki nebesa in brate prosi odpuščanje za mnoga uničenja in krutosti …« Ali je papež s temi besedami priznal cerkveni delež in krivdo v uničevanju Iraka? Kakšno pokoro nosi papež oz. cerkev, saj Frančišek sam sebe imenuje spokornik? Te ni videti! Predvsem ni videti spokornih dejanj. Jezus namreč pravi, tega pa po lastnih besedah zastopa papež, da se ljudje spoznajo po dejanjih in ne besedah. Zato so papeževe besede o spokorniku samo piar, predstava za javnost, s katero želi papež izboljšati cerkveno podobo v muslimanskem svetu. To velja tudi za njegove besede, da prihaja »kot romar miru v imenu Kristusa, vladarja miru«, kajti te papeževe besede so veliko zasmehovanje Jezusa, Kristusa in s tem bogokletje, saj je bil Jezus proti vsaki vojni – znane so namreč njegove besede, da ljubite svoje sovražnike in kdor prime za meč, bo z mečem pokončan. Cerkev pa podpre vsako nasilje in vojno, ki je v njeno korist in ta v Iraku je vsekakor bila, saj je oslabila muslimanski svet, ki bi se ga katoliška cerkev rada znebila. Muslimani namreč nimajo pravice do obstoja, meni cerkev. Koga zastopa katoliška cerkev: pacifista Jezusa ali vojaka satana?
Papež Frančišek se je že takoj ob prihodu srečal z iraškim predsednikom vlade, malo kasneje pa tudi s predsednikom Iraka, drugimi predstavniki oblasti in diplomatskim zborom. Verniki so prišli na vrsto kasneje, saj ti za cerkev predstavljajo samo kmete na šahovnici. To kaže na sprego cerkve in posvetne oblasti, ki ljudem in naravi ne prinese ničesar dobrega. Zgodovina je polna takšnih primerov.
