Cerkev, pravice in demokracija (1)

Cerkev, pravice in demokracija (1)

Katoliška cerkev javno razglaša, da priznava in podpira človekove pravice in demokracijo. Ali katoliška cerkev res priznava človekove pravice, ki jih priznavajo vse moderne države kot izraz suverenosti ljudstva? Ali priznava demokracijo? Ali cerkev priznava »državno« svobodo vesti, ki vsebuje tudi versko svobodo, svobodo izražanja ali pa pravico do življenja? Ali cerkev priznava načelo ločitve države in cerkve, ki je eno temeljnih načel demokratičnih držav? Ali institucija, ki v svojih predpisih (Katekizem katoliške Cerkve in Zakonik cerkvenega prava) piše: »Ko je krščenec postal ud Cerkve, ne pripada več sam sebi, temveč tistemu, ki je umrl in vstal za nas. Od tedaj naprej je poklican k temu, da se podreja drugim, da jim služi v občestvu Cerkve, da je cerkvenim predstojnikom poslušen ter jih uboga in da jih upošteva s spoštovanjem in ljubeznijo. Kakor je krst za krščenca vir odgovornosti in dolžnosti, tako mu daje tudi pravice v Cerkvi: (…)« in »Državljan je po vesti dolžan, da ne sledi predpisom državnih oblasti, kadar te določbe nasprotujejo zahtevam nravnega reda, temeljnim pravicam ljudi ali naukom evangelija« in ki od njega zahteva, da si prizadeva, da se bo božje oznanilo odrešenja bolj in bolj širilo med vse ljudi vseh časov po vseh krajih zemlje in ki se mora pri izvrševanju svojih pravic ozirati na skupni blagor cerkve, lahko priznava politične in druge »necerkvene« pravice, torej pravice, ki jih priznava posvetna država kot odraz suverenosti ljudstva in ne boga? Ali lahko neka nedemokratična, militantna in totalitarna institucija priznava demokracijo in človekove pravice? Organizacija, v imenu katere je sv. Ambrozij rekel: »Vsi, ki niso katoliški, so krivoverci in bratje judov«.

Katoliška cerkev nasprotuje demokraciji od vsega začetka in jo hoče uničiti. Zavrnila je Magno karto, principe francoske revolucije, nasprotovala je odpravi suženjstva … Papež Gregor XVI., ki je papeževanje nastopil leta 1831, je že naslednje leto rekel, da je človekova svobodna volja norost, izvirala naj bi iz »najsmrdljivejših studencev brezbrižnosti«. Bil je proti svobodi tiska in vesti, ločitvi cerkve od države ter svobodi združevanja in izobraževanja, ki da so smrdljiva odplaka, polna heretičnih izbljuvkov. Leta 1864 je papež Pij IX. izdal okrožnico Syllabus Errorum. V njej je obsodil zmote »modernizma«, npr. panteizem, naturalizem, racionalizem, socializem in komunizem …, po njegovem mnenju pa je zmotno tudi, da ima »vsak človek svobodno pravico do prevzemanja in izražanja tiste vere, ki je po njegovem prepričanju prava«. Zapisal je še, da »… da ima Katoliška cerkev pravico uporabiti silo, da si zagotovi pokorščino, da bi Katoliška cerkev morala uživati imuniteto in da nobena država ne bi smela nasprotovati tem posebnim privilegijem, da bi edino Katoliška vera morala biti dovoljena, da bi nekatolikom, ki pridejo v katoliško deželo morali prepovedati javno izražanje svoje vere.« V okrožnici je mogoče zaslediti tudi obsodbo splošne volilne pravice in stališča kot npr., da lahko cerkev svojo oblast izvaja brez dovoljenja posvetne oblasti ter da civilna in kazenska sodišča in zakoni ne veljajo za duhovnike.

Papež Leon XIII. (1878- 1903) pa je rekel, da ni dovoljeno vzpodbujati svobode mišljenja, svobode tiska, svobode šolstva in verske svobode, bil pa je tudi proti socializmu in komunizmu. Dejal je tudi, da ima cerkev v vseh katoliških državah pravico do verskega monopola, kajti zablodi se ne sme dajati svoboda širjenja. Svoboda in resnica nista združljivi. Kjerkoli je le mogoče, mora biti resnica vsiljena s pomočjo države in pod vodstvom cerkve. Sleherna država mora trdno zagovarjati pravo vero kot svojo uradno politiko in kolikor je le mogoče omejevati svobodo vesti. Tako papež. In še: »Prekletstvo nad tistimi, ki trdijo, da nam Sveti duh ne dovoljuje pobijati heretikov!« Papež Leon je po cerkvenem nauku nezmotljiv. Kar govori, naj bi bila božja beseda. Beseda Boga ali beseda boga?

Seveda to velja tudi za besede papeža Pija XI., ta je zaničeval demokratične institucije, ki je v encikliki Ubi Arcano Dei obsodil demokracijo in jo okrivil za takratni nered v družbi. Bolj kot je neka dežela demokratična, bolj je kaotična, je dejal. Od posameznika je papež zahteval pokorščino bogu in cerkvi, kajti samo katoliška cerkev lahko prinese mir in red, saj je nezmotljiva. Ne samo posamezniki, temveč tudi države morajo slediti katoliški cerkvi, saj je ta edina varuhinja resnice, je trdil. Papež Pij XI. je znan tudi po tem, da se je povezal s fašizmom, njegova je tudi izjava, da je fašističnega diktatorja Mussolinija poslala božja previdnost. Bolj verjetno je, da ga je poslala »previdnost« iz podzemlja. Šel je celo tako daleč, da je v encikliki Quadragesimo Anno svetoval vsem katoliškim deželam, naj prevzamejo obliko fašistične stanovske države. Demokracija ni stvar katoliške cerkve, je izjavil papež Janez Pavel II.

Zelo jasen je bil tudi papež Ratzinger, ki je na svoji prvi splošni avdienci vse neverujoče okarakteriziral kot sile teme in zla. Benedikt kot naslednik inkvizicije? To je dolgo časa v novi »preobleki« tudi vodil. Strašno duhovno nasilje tako imenovanega svetega očeta in tako imenovanega Kristusovega namestnika na zemlji. »Duhovno nasilje se vedno razvije v najhujše oblike psihičnega, fizičnega in družbenega nasilja,« meni dober poznavalec katoliške cerkve Peter Kovačič Peršin.

»Vsaka človekova pravica se je morala uveljavljati ob zagrizenem nasprotovanju Cerkve, tako katoliške kot evangeličanske,« je dejal prof. Hubertus Mynarek, nekdanji dekan teološke fakultete, ki je izstopil iz katoliške cerkve.

Nemški teolog, jezuit Michele Schmaus (1897-1993) je dejal: »Nič ni bolj tujega katolicizmu kot demokracija …« In še: »Izkazalo se je, da Cerkev obsoja oblast ljudstva, svobodo vesti in vse sodobne svoboščine. Inkvizicijo predstavlja kot ‘samoumevno posledico svojega celotnega pravovernega sistema’, oziroma kot ‘kompedij cerkvenega duha’.« In nato dodaja: »Ko bo to lahko storila, bo Cerkev obudila inkvizicijo; če tega ne bo storila, bo tako zgolj zato, ker je ne bo mogla.« Oboje je leta 1848 zapisal znani francoski zgodovinar religije Ernest Renan. »Še danes so prepričani v papeškem Rimu, da smejo zakulisno ali javno pritiskati na demokratično izvoljene vlade in parlamente v smislu rimsko­katoliške ‘morale’,« je zapisal znani švicarski teolog Hans Küng, teolog, ki ga je cerkev »izobčila« zaradi njegovih kritičnih pogledov na cerkveni nauk.

Nekatolikov se je potrebno izogibati »kot strupa, ki prinaša smrt! Prezirajte jih, izogibajte se jih in ne govorite z njimi,« je rekel papež Leon I. Tako torej papež Leon Veliki. Očitno ga je navdahnil sam satan, saj Jezus kaj takega ni nikoli rekel in s tem nima nič. Prav nič. Kje je tu dostojanstvo nekatolikov, ki je osnovna pravica vsakega človeka ne glede na vero, raso … in jo sedaj priznavajo vse moderne ustave. Pa tudi cerkev na veliko govori o človekovem dostojanstvu! Besede, besede, besede …

Znani britanski pisatelj Avro Manhattan je o nasprotovanju katoliške cerkve demokraciji dejal: »Noben drugi religiozni, ekonomski ali politični sistem, vključujoč tudi določene oblike levo in desno usmerjenih totalitarizmov, ne more biti tako izredno sovražen do demokratičnega duha in njegovih vrednot.« Avro Manhattan je tudi dejal, da se je papeža Pija XII. oprijel vzdevek, da je najboljši antidemokrat na svetu, saj je bil eden največjih sovražnikov demokracije v dvajsetem stoletju. »Kot mi je znano iz neposrednega vira, je Piju XII. nekoč neki zelo visok nemški prelat rekel: ‘Sveti oče, če Vam smem svetovati …’ Papež je vstal in zapustil prostor. In njegov osebni tajnik, jezuit Leiber, nam je nekoč pripovedoval, da je pogosto brezupno, celo nevarno, ugovarjati papežu,« je dejal teolog Herbert Haag. Sveti oče pa nevaren in antidemokrat? Jasno je, da je cerkveni sveti oče totalitaren in nevaren, če je na čelu zelo nevarne totalitarne organizacije! S Svetim očetom iz nebes seveda cerkveni sveti oče nima nobene zveze.

Španski kardinal Pedro Segura je v pastoralnem pismu leta 1952 zapisal, da je svoboda tiska eno od največjih zlih nevarnosti, ki ogroža moderno družbo. Seveda, svoboda tiska ogroža cerkev, kajti tisk vedno bolj razkriva zločine cerkve. Tako je ljudem dana možnost, da vidijo, kdo se skriva za katoliško cerkvijo. In kdo se skriva? Božansko ali nebožansko?

Leta 1949 je katoliška cerkev izdala dokument, po katerem so prekleti vsi tisti, ki priznavajo materialistično in protikrščansko doktrino komunizma, jo zagovarjajo ali širijo. Ali v demokraciji in svobodni državi ne bi smeli obstajati tisti, ki zagovarjajo komunizem? Če se lahko zagovarja nasilni katolicizem, zakaj se ne bi smel podpirati komunizem? Ki se po svojih negativnih posledicah sploh ne more primerjati s katoliško cerkvijo!

»Svoboda vere in mnenja, ki je zagotovljena vsem, poraja prijateljstvo in je znak miru,» je dejal papež Frančišek po srečanju s turškim predsednikom Erdoganom na obisku v Turčiji leta 2014. To je sicer res, vendar je ravno papež s svojo cerkvijo ovira temu! Kajti cerkev v bistvu ne priznava pravice do življenja (podpira vojne in biblijske smrtne kazni), ne priznava svobode vesti (krsti dojenčke in ne priznava celovitega izstopa), ne priznava ugovora vesti vojaški službi, nasprotuje svobodi izražanja in človekovemu dostojanstvu (ženske, istospolno usmerjeni …), ne priznava volilne pravice (trdi, da gre za volilno dolžnost). Poleg tega pa ne priznava ustavnega načela ločenosti države in cerkve, saj meni, da bi ji morala biti država podrejena.

Na začetku je bila cerkev, kot že navedeno, proti človekovim pravicam, kasneje pa jih je začela podpirati, vendar s figo v žepu. Pravice je podpirala in jih podpira zato, ker bi sicer izpadla kot nazadnjaška in totalitarna organizacija, kot organizacija, ki je proti ljudem in pravicam. Kakšne bi bile zanjo posledice, če bi odkrito nasprotovala človekovim pravicam in npr. trdila, da je proti svobodi izražanja, verski svobodi ali pravici do življenja? Zato jih raje navidezno priznava. Podpira pa tudi tiste pravice, ki so njej v korist. Pravic ne podpira zaradi pravic samih, temveč jih podpira in uporablja izključno za svoje lastne interese – za širjenje in obrambo vere. Jasno je, da pravico do verske svobode podpira samo tam, kjer je v manjšini, ne podpira pa je na npr. na zahodu, kjer je bolj ali manj v večini in kjer množično krsti dojenčke in jim tako ne priznava temeljne človekove pravice, to je svobode vesti in veroizpovedi. Ali je mogoče od organizacije, ki ne pozna demokracije in katere temelj so dolžnosti članov in ne pravice in ki paktira z diktatorskimi režimi, pričakovati iskreno priznanje demokracije in pravic ljudi samih po sebi? Jasno da ne, saj bi si sicer sama sebi žagala vejo, na kateri sedi. Njeno priznanje je samo interesno, torej navidezno.

V svojem nauku stalno poziva na ubijanje ljudi in podpira smrtno kazen, konstantno krsti dojenčke, diskriminira ženske, homoseksualce … To pa pomeni, da sta njen nauk in delovanje v nasprotju z demokratičnimi temelji družbe in slovensko ustavo, ki garantira omenjene pravice. Po drugi strani pa cerkev trdi, da so ji kratene pravice. Če nekdo drugim ne priznava temeljnih ustavnih pravic, ali jih lahko zahteva zase? Ali lahko takšna organizacija zahteva varstvo svojih pravic, če teh pravic ne priznava drugim? To bi bilo vsaj skrajno nemoralno. Z nepriznavanjem človekovih pravic cerkev krši tudi Jezusove besede, ko je rekel, daj cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega. Če cesar priznava človekove pravice, bi to glede na Jezusove besede morala storiti tudi cerkev. Tako ta ne krši samo dostojanstva ljudi, temveč tudi Jezusov nauk. Cerkev se tako postavlja nad Jezusa, cesarja … Cerkev ima neustavni privilegij, da pravni sistem ne sankcionira njenega vsakodnevnega kršenja pravic ter biblijskega nasilja in sovražnega govora. Če bi šlo za kakšno manjšo versko skupnosti, bi jo pravni sistem že zdavnaj prepovedal. Ker pa gre za katoliško cerkev, je ta celo nagrajena s finančno podporo iz javnih sredstev, ki letno znaša okoli 20 milijonov evrov samo v Sloveniji, po celem svetu pa gredo številke v desetine milijard dolarjev. Tudi iz tega je razvidno, kakšno neverjetno družbeno moč ima katoliška cerkev.


Več o tej tematiki je v knjigi Cerkev proti človekovim pravicam in demokraciji.

Print Friendly, PDF & Email