Cerkev, pravice in demokracija (2)

Cerkev, pravice in demokracija (2)

Namen posvečuje sredstva

Katoliška cerkev je do II. vatikanskega koncila obsojala človekove pravice kot nekrščanske in do danes ni podpisala deklaracije človekovih pravic evropskega sveta.

»Vsaka človekova pravica se je morala uveljavljati ob zagrizenem nasprotovanju Cerkve, tako katoliške kot evangeličanske.« (Hubertus Mynarek, profesor za fundamentalno teologijo in znanstvenik za primerjalno religijo, bivši duhovnik, znan avtor knjig)

»Papež Giambattisto Cibo je 17. novembra leta 1487 izdal papeško poslanico, s katero je prvič vzpostavil urejanje knjižne cenzure za celotno zahodno «krščanstvo«. Rimski škofje so imeli tako do leta 1806 popolno kontrolo nad tiskanjem in prodajanjem knjig. Cerkev je imela s pooblastilom ukrepanja proti tiskarjem, kupcem in bralcem prepovedanih takoimenovanih heretičnih spisov, v rokah nadaljnje sredstvo, da je drugače misleče in drugoverce izsiljevala ter spravila pod svojo oblast.« (Dr. Uli Weyland, avtor in dolgoletni redaktor Stern-a)

»Mož, ki denarne kazni ne more plačati, naj prvič stoji pred cerkvenimi vrati z rokami zvezanimi na hrbtu, drugič naj ga bičajo po cestah, tretjič mu naj predrejo jezik in ga nato pošljejo na galejo.« (Navodilo svetega papeža Pija V., umrlega leta 1552, njegovim izvršiteljem kazni)

»Ni naključje, da je Katoliška cerkev do danes bolj proti seksualnim grehom kot proti zločinom zoper človeško življenje v vojni, množičnem pobijanju in smrtni kazni.« (Uta Renke Heinemann, teologinja)

»Iz Angersa in Toursa poročajo, da so nune v dvajsetem stoletju v svoji jezi … njim zaupane otroke teple s palico in koprivami, jim zapovedovale piti vodo za umivanje, pojesti umazanijo, izločke tuberkuloznih bolnikov. Šestletnika so vtaknile v prisilni jopič, deklice v zimi nage privezale na križ, druge do krvi spraskale. Otrok pripoveduje, da je moral jesti kuhinjske odpadke, drugi je poročal o kruhu, ki je bil obložen s kravjim gnojem, tretjega je nuna privezala v dvorani, kjer je moral stati enajst ur… Tu ne gre za posamezne primere… Vedno znova se najdejo … podobna poročila, ki poročajo o župnikih in nunah, ki pretepajo.« (Horst Herrmann)

»Vsa v teoloških delih običajna poveličevanja krščanstva, ki je v srednjem veku odpravilo vsaj suženjstvo, temeljijo na izraziti nevednosti ali zlaganemu opravičevanju bogoslovja. Res bo prav nasprotno… Kjer je v Evropi prenehalo, so vzrok politične in ekonomske razmere, nikoli pa cerkvena prepoved. Suženjstvo se je v južni Evropi razmahnilo proti koncu srednjega veka in Cerkev ni udeležena samo pri posesti sužnjev, temveč je naravnost izrekla zasužnjenje že kar kot kazen v najrazličnejših primerih.« (Teolog Troeltsch)

Še nekaj zanimivihi izjav:

»Domnevno ‘sveta Cerkev’ še naprej zahteva absolutno pokorščino do svojih predstojnikov, v paragrafu 2242 pa dovoljuje civilno neposlušnost’. Katolike poziva, da naj se ‘ne ravnajo po predpisih državnih avtoritet’, če so ti mogoče ‘v nasprotju z evangelijskimi navodili’.« (Dr. Uli Weyland, avtor, bivši urednik Sterna)

»Ali veste, kaj konkretno pomeni katoliško? Obvezno cerkveno pravo npr. predpisuje za dušne pastirje, da morajo na primer vsi verniki v ‘krščanski poslušnosti’ izpolnjevati, karkoli jih učijo ali jim zaukažejo njihovi pastirji (c. 212) in da mora biti otrok, ki je v smrtni nevarnosti, katoliško krščen tudi proti volji njegovih nekatoliških staršev (c. 868, 2).« (Horst Herrman)

»Papež Pij XII. je po drugi svetovni vojni grozil s cerkvenim izobčenjem vsakega, ki bi si pri volitvah drznil glasovati za komunističnega namesto katoliškega kandidata.« (Michael Baigent, avtor »Jezusovega zaupnega gradiva«)

Print Friendly, PDF & Email