Ponarejanje biblije

Ponarejanje biblije

Katoliška cerkev trdi, da je celotna biblija resnična Božja beseda, vendar pa zgodovinska dejstva tega ne potrjujejo. Hieronim, ki je v 4. stoletju po Kristusu od papeža Damaza I. dobil naročilo, naj na novo prevede v latinščino obstoječa evangelijska besedila in jih uredi v enotno besedilo, je bil obupan, saj se tudi dve besedili nista niti na enem daljšem mestu ujemali. Zapisal je, da obstaja toliko različic, kot je prepisov, in da je komaj najti resnico tam, kjer se eno besedilo razlikuje od drugega. Nova zaveza naj bi obstajala v nič manj kot 800 rokopisih iz obdobja od 2. do 13. stoletja. Od 4.680 poznanih grških rokopisov nove zaveze ni dveh točno enakih besedil. Hieronim je spremenil evangelije na okoli 3.500 mestih. Papežu je pisal, da ga bodo označili za ponarejevalca, ko bodo brali njegovo besedilo.Dejstvo je, da je bila biblija najpogosteje in predvsem namerno spreminjana v najstarejših časih … Črtali so in dodajali, parafrazirali in na dolgo in na široko opisovali detajle. Po potrebi in okusu so ravnali s skoraj dvestotimi evangeliji. Vendar so jih spreminjali tudi poznejši prepisovalci … »Originalni tekst vedno bolj izginja; opažamo vedno številnejša nastala protislovja med rokopisi različnih izročil, ki jih skušamo odpraviti – rezultat je kaos.« (Teologa Hoksyus in Davey) Kljub temu katoliška cerkev trdi, da je biblija v celoti resnična Božja beseda. Katoliška cerkev je vse tiste, ki ne priznavajo biblije kot pristne Božje besed, izobčila. Tako je določila: »Kdor svetopisemskih knjig v celoti z vsemi njihovimi deli, kakor jih je navedel tridentinski cerkveni zbor, ne sprejema za svete in kanonične ali taji, da bi bile navdihnjene, bodi izobčen«. Dalje: »Kdor v skladu s svetimi očeti ne priznava s srcem in usti prav do zadnje besedice v pravem pomenu in resnično vsega, kar so sveti očetje in peteri častivredni vesoljni cerkveni zbori svete katoliške in apostolske Cerkve božje izročili in oznanili, bodi izobčen.« (oba citata sta iz knjige Vera cerkve) To ni samo neresnica, temveč tudi veliko zavajanje ljudi.

Seveda se je biblija spreminjala in ponarejala tudi pozneje. Idealna prilika za to so prevodi. Enkrat se prevede tako, drugič pa drugače. V zvezi s tem je zanimiv primer del o vzgoji otrok v starozavezni knjigi Sirah. (Sir 30,1-2) V slovenskem standardnem prevodu iz leta 1996 piše: »Kdor svojega sina ljubi, ga bo pogosto tepel …«, v Ekumenski izdaji iz leta 1974 pa o istem piše naslednje: »Kdor ljubi svojega sina, rabi vedno šibo …«. Kaj je rekel Bog, saj je razlika med »pogostim tepenjem« in »rabo šibe«? In dalje. V slovenskem standardnem prevodu iz leta 1996 piše: »Kdor strogo vzgaja svojega sina, mu bo ta v zadoščenje …«, v Ekumenski izdaji iz leta 1974 pa o istem piše naslednje: »Kdor kaznuje svojega sina, bo zaradi njega hvaljen …«. Kaj je rekel bog, saj je razlika med »strogo vzgojo« in »kaznovanjem«? Ali je katoliški bog leta 1974 govoril o isti zadevi tako, leta 1996 pa drugače?

Zelo zgovoren je naslednji primer, ki se tiče samega krsta. (Mt 28,19) V slovenskem standardnem prevodu se glasi: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v ime …«, v Dalmatinovi Bibliji iz leta 1584 se glasi: »Satu pojdite tjakaj, inu vuzhite vſe folke, inu je kàrſtite v’Imeni …«, v Trubarjevi NZ in PS (1555-1577) pa: » Obtu poidite kiakai, inu vuzhite vſe ludi, inu te iſte kerſtite vtim Imeni …«. Seveda je bistvena razlika med »naredite vse narode za moje učence« in »inu vuzhite vſe folke« oziroma »inu vuzhite vſe ludi.«  Ni enako narediti »za učence« in »učiti.« Kaj je bilo narobe z Jezusovo izjavo o tem, da je potrebno prvo učiti in nato krstiti, da jo je bilo potrebno spremeniti v nekaj drugega? Cerkvi očitno ta Jezusova izjava, zabeležena tako v Dalmatinovih kot tudi Trubarjevih besedilih, ni ustrezala. Zato jo je spremenila in Jezusu pripisala besede, ki jih ni izrekel. Cerkev je tako v slovenskem standardnem prevodu spremenila bistvo Jezusove izjave, ki je v tem, da je potrebno prvo učiti, šele nato krstiti. Dalmatinova Biblija in Trubarjeva NZ in PS pa ohranjata bit Jezusove izjave. Kako je mogoče učiti dojenčke, ni jasno. Očitno dela cerkev na tem, da skozi prevode prevodov popravlja tiste Jezusove besede, ki ne ustrezajo njenim ciljem. Ali je mogoče pričakovati, da bo slej ali prej pisalo v Matejevem evangeliju (28,19), da se prvo krsti in nato uči? Kot to cerkev že prakticira. Seveda pa se to ne dogaja samo v Sloveniji, temveč tudi drugje. Na primer v grški različici biblije se govori o ženah apostolov, v latinski pa je že govora o sestrah. Bog pa je rekel: »Da, jaz, GOSPOD, se ne spreminjam …« (Mal 3,6)

Vsebinsko spreminjanje biblije imamo torej pred »nosom« in niti ni potrebno, da gremo v Hieronimove čase. Verjetno bi primerjava novih različic prevodov s starimi odkrila še marsikaj zanimivega.

Zanimiva misel iz brošure Gott ja! Kirche nein!: Predstavljaj si, tvoj sosed ti pripoveduje, da je njegov praded od njegovega deda in ta zopet od njegove prababice in ta iz zanesljivega vira od pratete po materini strani … in tako naprej in tako dalje. Ti takšnim govoricam ne bi verjel? Toda prav takšna stvar je z biblijo. Stokrat prevedena, vsakič spet »izboljšana« izdaja. Prvi zapis je bil tako in tako šele čez stoletja po konkretnih dogodkih …


Več o ponarejanju biblije v brošuri Živalim sovražna Hieronimiva biblija, ki jo je izdalo Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice.

Citati v tem tekstu so iz spletne strani http://www.biblija.net.

Print Friendly, PDF & Email