Cerkev in živali

Več tisoč let cerkvenega sovraštva do živali

Katoliška cerkev je izjemno nasilna do živali, saj ji niti življenje živali ni sveto. Med njimi je številčno največ cerkvenih žrtev. Katoliška cerkev podpira klavnice, masovno živinorejo, lov, poskuse na živalih in druge zlorabe živali. Zaradi cerkvenega nauka je bilo v zgodovini pobitih stotine milijard živali. Krvavi pokoli še trajajo, neizmerni potoki krvi še vedno tečejo.

Kako je cerkev postala usodna za živali, se je zgodilo tako: Duhovniška kasta je že pred nekaj tisoč leti podtaknila preroku Mojzesu, da je ukazal žrtvovanje živali. Stara zaveza, ki v cerkvi še danes velja kot obvezujoča Božja beseda, je poln grozotnih ritualov ubijanja živali, pri čemer kri volov, jagnjet, bikov in golobov brizga kar tako – in Bog naj bi bil te živalske pokole zapovedal. Cerkveni učitelj in sveti Tomaž Akvinski (1225-1274) je nekaj tisoč let pozneje živalim odrekel dušo. Potem je Descartes (1596-1650), filozof in jezuitski učenec, sprejel to mnenje ter živali določil za »stvari«. Vse je postalo del katoliškega katekizma in tragedija ubijanja živali v bilijardah, mučenja živali, masovna živinoreja ter žrtje mesa je šlo svojo pot. Največji cerkveni prazniki so sočasno največji prazniki klanja.

Duhovniška kasta je že pred nekaj tisoč leti podtaknila preroku Mojzesu, da je ukazal žrtvovanje živali. Stara zaveza, ki v cerkvi še danes velja kot obvezujoča Božja beseda, je poln grozotnih ritualov ubijanja živali, pri čemer kri volov, jagnjet, bikov in golobov brizga kar tako – in Bog naj bi bil te živalske pokole zapovedal. V tretji Mojzesovi knjigi na primer piše, katere živali so čiste in katere nečiste. stara zaveza vsebuje mnogo obredov, kjer so duhovniki svojemu bogu žrtvovali živali. V Levitiku je tako mogoče brati: »Dal je pripeljati ovna za žgalno daritev; Aron in njegovi sinovi so položili roke na ovnovo glavo in bil je zaklan. Mojzes pa je oltar okrog in okrog poškropil s krvjo. Razsekal je ovna na kose in sežgal glavo, kose in tolščo. Drobovje in noge je opral z vodo; nato je Mojzes vsega ovna sežgal na oltarju; to je bila žgalna daritev v prijeten vonj, ognjena daritev za GOSPODA, kakor je GOSPOD zapovedal Mojzesu. Nato je dal pripeljati še drugega ovna, ovna umestitve, in Aron in njegovi sinovi so položili roke na ovnovo glavo in bil je zaklan. Mojzes pa je vzel nekaj krvi in Aronu pomazal mečico desnega ušesa in palca njegove desne roke in desne noge.« (3 Mz 8,18-23) Podobnih mest je v bibliji kar nekaj. Iz citata je razvidno, da naj bi Bog zapovedal Mojzesu žgalno daritev. Temu ni mogoče verjeti. Bog je namreč dal zapoved Ne ubijaj in ker se Bog ne spreminja (Mal 3,6), je jasno, da on tega ni naročil niti Mojzesu ali komu drugemu – v tem primeru bi namreč s tem spremenil to svojo zapoved. Bog sam je to potrdil, ko je rekel: »Da, dobroto hočem in ne klavne daritve, spoznanja Boga bolj kakor žgalne daritve.« (Oz 6,6) ali: »Čemú mi bodo vaše številne klavne daritve, govori GOSPOD. Sit sem žgalnih daritev ovnov in maščobe pitancev. Krvi juncev, jagnjet in kozlov ne maram … kadilo mi je gnusoba.« (Iz 1,11) Tudi preko preroka Jeremije je bil jasen: »Tisti dan, ko sem vaše očete izpeljal iz egiptovske dežele, jim nisem nič govoril in nič zapovedal o žgalnih in klavnih daritvah.« (Jer 7,22) »Bogu, Večnemu, je tudi darovanje živali groza. Noče, da se Mu žrtvujejo ali posvečajo živali. Bog je dal življenje vsem oblikam bivanja, torej tudi živalim. Zakaj naj bi Mu jih žrtvovali, če On sam, Življenje, biva v njih?«, pravi sam Kristus.[1] Zato je jasno, da so deli biblije, kjer piše, da je Bog zapovedal ubijanje živali, ali v obliki žgalnih daritev, ali za kaj drugega, ponarejeni. Tudi Mojzes ni ubijal živali, niti ni tega zahteval od drugih, kajti preroki stare zaveze niso delovali proti Bogu Stvaritelju. Očitno je, da so ponarejevalci to pripisali Bogu in Mojzesu oziroma drugim prerokom s posebnim namenom: da legitimirajo uživanje mesa in ga prikažejo kot Božjo voljo. Podobno je z vegetarijansko-vegansko zapovedjo iz prve Mojzesove knjige. Bog je na začetku rekel: »… Glejta, dajem vama vse zelenje s semenom, ki raste po vsej zemlji, in vse sadno drevje, katerega sadje nosi seme. Naj vama bo v hrano. Vsem živalim na zemlji, vsem pticam na nebu, vsemu, kar se giblje po zemlji in ima v sebi življenje, dajem v živež vse zelene rastline.« (1 Mz 1,29-31) Pozneje, po vesoljnem potopu, pa naj bi Bog rekel: »Vse živali zemlje in vse ptice neba naj se vas bojijo in trepetajo pred vami. Tudi vse, kar se giblje po zemlji, in vse ribe morja, vse to bodi v vaši oblasti. Vse, kar se giblje in živi, naj vam bo za živež, tudi vse zelene rastline vam dajem. Le mesa skupaj z življenjem, to je s krvjo, ne smete jesti.« (1 Mz 9,2-4) Ker se Bog ne spreminja, je jasno, da gre za ponarejanje njegovih besed. Duhovniki in pismouki takratnega časa so očitno spreminjali, ponarejali in dopolnjevali besedila po svojem okusu. Vse to ima za posledico milijarde in milijarde mrtvih živali in množično živinorejo, ki je eden glavnih vzrokov za podnebni kolaps, ki se naznanja.

Sicer pa je znano, da je samo Hieronim, ko je pripravljal Vulgato, spremenil nekatera biblijska besedila na približno 3.500 mestih. Kaj se je dogajalo prej, pa je tudi jasno. Duhovniki in pismouki so že prej biblijska besedila, kot že navedeno, spreminjali po svojem okusu.

Ob vsem tem je potrebno omeniti še cerkvenega učitelja Tomaža Akvinskega, ki je celo svetnik. Ta je živalim odvzel dušo, saj je trdil: »Verujemo, da ima samo človek substancialno, to pomeni skozi sebe živečo dušo, medtem ko živalske duše propadejo v telesih.«[2] Zanj ni pomembno, če z živalmi ravnamo slabo ali dobro. Za cerkev so po učenju Tomaža Akvinskega živali samo »stvari«, ki se jih uporabi za človekove namene. In ne samo uporabi, temveč tudi porabi. Kasneje je Descartes (1596-1650), filozof in jezuitski učenec, sprejel to mnenje ter živali določil za »stvari«. Vse to je postalo del katoliškega katekizma in s tem družbene zavesti, ki je močno vplivala na zavest mnogih ljudi. Tragedija ubijanja živali v bilijardah, mučenja živali, masovna živinoreja ter žrtje mesa je šlo svojo pot in to traja še danes. Največji cerkveni prazniki so sočasno največji prazniki klanja.

Katoliška cerkev je svoj, do živali sovražen odnos iz biblije zasidrala tudi v svojem katekizmu. Tam lahko namreč beremo, da cerkev dovoljuje ubijati živali za prehrano ali izdelovanje obleke, dovoljeno je uporabljati živali za razvedrilo, na primer lov (znane so Hubertove maše, kjer cerkev blagoslavlja lovce, torej tiste, ki direktno delujejo proti Božji zapovedi Ne ubijaj, saj jemljejo življenje bitjem, ki jih je ustvaril Bog) in ribolov, tekmovanja … Dovoljeni so tudi medicinski in znanstveni poskusi na živalih (če so v pametnih mejah), za katere bi lahko rekli, da so zločin nad zločini. Po drugi strani pa cerkev v svojem katekizmu piše, da so živali od Boga ustvarjena bitja in jih Bog obdaja s skrbjo svoje previdnosti.[3] Cerkev torej dovoljuje ubijanje od Boga ustvarjenih bitij, ki jih ta celo obdaja s skrbjo svoje previdnosti. Ta Božja skrb oziroma previdnost očitno nič ne pomaga, saj je cerkev od Boga ustvarjena bitja izročila rablju. Sama si namreč ne maže več rok z ubijanjem živali, to namesto nje počne – s podporo države – nevedno in zavedeno ljudstvo.

»Dokler bodo klavnice, bodo tudi bojišča,« je rekel veliki ruski humanist in pisatelj Lev Tolstoj. Njegova je tudi izjava: »Od uboja živali do uboja človeka je samo korak in s tem tudi od mučenja živali do mučenja človeka.«[4] Tolstoj je vsekakor zadel bit stvari. Znano je, da meso dela ljudi bolj agresivne. Koliko ljudi bi bilo ubitih, če ljudje ne bi ubijali živali? Kakšna bi bila sedaj družba, če bi ljudje ne ubijali živali? Kakšna bi bila zgodovina, če bi cerkev dosledno sledila zapovedi Ne ubijaj in ne ubijala oziroma dovoljevala ubijanja živali? Ali bi bile sedaj klavnice? Ali bi bila sedaj bojišča? Ali bi bile velike svetovne vojne? Ali bi bila vojna v Iraku ali Afganistanu? Ali bi se namenilo toliko denarja za vojsko? Stotine milijard dolarjev se po svetu vsako leto nameni za vojsko. Za uničevanje in ubijanje. Kaj bi lahko s tem denarjem naredili za dobrobit človeštva, živali in celotne narave? Ali bi sploh bila lakota na Zemlji? Ali bi imeli revščino? Revščina, lakota, nasilje, bolezni … so temelji cerkve in sedaj vladajoče uničevalne ideologije, ki obvladuje pravno državo, zato se z vsemi silami dela na tem, da se ti temelji ohranijo.

Jezus je bil, za razliko od cerkve, prijatelj živali in vegetarijanec. Imel je srce za živali in se je zanje boril na vsakem koraku. Jezus nikoli ni rekel, da živali nimajo duše. Bil je tudi proti žrtvovanju živali, ki je bilo v tistem času še močno prisotno. Rekel je na primer: »… Usmiljenja hočem in ne žrtve …« (Mt 9,13) Trgovce z živalmi je izgnal iz templja, dneve in dneve je preživljal z divjimi živalmi v puščavi, ne da bi Mu one storile kaj žalega. Jezus je pripovedoval prilike o lepoti narave, kako živali in narava živijo v enosti in kako se lahko vključi tudi človek.

V biblijskih besedilih, kot tudi v tistih besedilih, ki niso bila vključena v biblijo, je mnogo mest, ki govorijo o ljubezni do živali. V Petrovih spisih na primer beremo o živali, ki so jo mučili in o tem je Jezus rekel: »Gorje vam, ki ne slišite, kako toži Stvaritelju v nebesih in vpije za usmiljenje. Trikrat gorje pa tistemu, nad katerim vpije in toži v svojem srcu.« V evangeliju miru Esenov pa najdemo naslednjo Jezusovo besedo o človeku: »Meso zaklanih živali v njegovem telesu bo postalo njegov lasten grob.«[5] Jezus je torej svaril pred uživanjem mesa. Cerkev ga ni poslušala, kar velja tudi za ljudstvo. Posledice so vidne.

Nekaj zanimivih izjav:

  • Cerkve so v bistvu sopovzročile pokol živali, to koncentracijsko taborišče, ki traja skozi stoletja.« (prof. dr. Hubertus Mynarek, bivši katoliški duhovnik, cerkveni kritik in avtor)
  • »Krščanska morala je svoje predpise v celoti omejila na ljudi, ves živalski svet je pustila brezpraven. Samo poglejmo, kako krščanska drhal ravna z živalmi, popolnoma nesmiselno in smejé jih pobija ali pohabi, muči. Ostarele konje do kraja izkorišča, da bi iztisnila zadnji mozeg iz njihovih starih kosti, dokler ne podležejo pod njihovimi udarci. Resnično bi lahko rekli: Ljudje so zemeljski hudiči in živali njihove trpeče duše.« (Arthur Schopenhauer, nemški filozof)
  • »Kaj neki pričakujemo od religije, če izključimo sočutje do živali?« (Richard Wagner, komponist)
  • »Krščanska vest se ne more zadovoljiti z neizvajanjem pete zapovedi do klavnih živali. Kdor si je enkrat ogledal klavnico, je običajno šokiran in navdan z odporom. Skoraj vsak je mnenja, da je brutalno klanje živali, ki so jih najprej zredili in spitali, da bi jih končno požrli, sramotno za sedanje človeštvo in posebej za krščanstvo.« (Günther Weitzel, nemški kemik)


________________________________
[1] To je Moja Beseda A in Ω, Jezusov evangelij – Kristusovo razodetje, ki ga pravi kristjani poznajo že po vsem svetu, Univerzalno življenje, 1994, Ljubljana, str. 195.
[2] Wer sitzt auf dem Stuhl Petri?, Band 3, str. 153.
[3] Katekizem katoliške Cerkve, Slovenska škofovska konferenca,1993, Ljubljana, št. 2416 in 2417, str. 599.
[4] Prikrivana Jezusova ljubezen do živali, Živali – nemočne žrtve, Univerzalno življenje, Ljubljana, 2009, str. 50.
[5] Wer sitzt auf dem Stuhl Petri?, Band 3, str. 153.

še vedno traja!

Print Friendly, PDF & Email