Krvava dediščina biblije
Ni čudno, da je v preteklosti cerkev, ki ima temelje v bibliji, postala največja zločinska organizacija v zgodovini in ima na vesti na milijone mrtvih. V svoji bibliji, ki jo vse do danes priznava brez pridržkov, je bilo vse vnaprej zapisano, kot da je to volja Boga: križarske vojne, množični pomor drugače verujočih, sežiganje čarovnic, najokrutnejše metode mučenja in zasužnjevanja oziroma genocid nad celimi plemeni. Pri tem so se pogosto izrecno sklicevali na biblijo. Tako že »sveti« Ambrozij, ki je zahteval uničenje Gotov, ker so bili privrženci arijanske vere in jih je primerjal z biblijskim ljudstvom Gog, ki ga Jahve meče ujedam; ali »sveti« Avguštin, ki je s sklicevanjem na biblijo pozival k nasilju nad manihejci in zahteval uničenje tujih obrednih krajev; ali Martin Luther, ki je pod stalnim sklicevanjem na biblijo, predvsem na Mojzesa, pozival k sežiganju judovskih sinagog in ubijanju kmetov. Biblijska vojna mistika je zajela tudi škofe 20. stoletja: tako je katoliški kardinal Faulhaber, zagovornik stare zaveze, v 1. svetovni vojni slavil nemški vojni pohod nad Francijo kot zmagoslavje nravnega svetovnega reda nad bogu sovražno idejo.
Ves obseg zločinske cerkvene zgodovine, ki temelji na bibliji, je bil pred nekaj časa zbran v dokumentaciji nemške iniciaitive Spomenik milijonskim žrtvam cerkve, ki je v nadaljevanju podana v nekoliko prirejeni obliki*:
Preganjanje drugovercev v antiki in zgodnjem srednjem veku
Prvi dokazan zgodovinski umor drugoverca na nemških tleh se je zgodil na pobudo cerkve. Leta 385 je bil v Trieru na ukaz katoliških škofov obglavljen kristjanski “heretik” (“odpadnik”) Priscillianus in nekaj njegovih pripadnikov. Priscillianusov nauk se je usmerjal k prvotnemu nauku Jezusa iz Nazareta, od katerega se je cerkev zelo oddaljila, ko jo je cesar Konstantin (okoli 313 leta) povzdignil v državno cerkev.
Med vso pozno antiko in v zgodnjem srednjem veku je cerkev gibanja kristjanskih “heretikov” brez milosti zatirala in večinoma iztrebila – tako markionite, paulikijance, manihejce, donatiste, ariance, bogomile. Enako so preganjali antične “poganske” kulte, razdejali templje, pripadnike pa kriminalizirali, pregnali ali pokončali.
Inkvizicija
Čeprav so se gibanju katarov in valdenžanov predvsem v južni Franciji, pa tudi v Italiji in Nemčiji, kljub nenehnemu preganjanju drugače verujočih, pridruževali vse številnejši privrženci, je na koncu 12. stoletja cerkev organizirala totalno pranje možganov v obliki inkvizicije. Inkvizicija je bila po navedbi Spiegla »predhodnica gestapa, KGB-ja in Stasija.« V Evropi je med 13. in 18. stoletjem zahtevala najmanj milijon, po drugih cenitvah deset milijonov človeških življenj. Na enega sežganega »krivoverca« je prišlo približno desetkratno število ljudi, ki so bili obsojeni na dolgoletno ječo ali težka ponižanja: nošenje znamenj, redno bičanje ali naporna romanja. Kdor je enkrat prišel v mline inkvizicije, ni imel nobenih možnosti, da se reši. Pogosto so ga z dolgoletnim jetništvom v temnicah naredili vdanega in z mučenjem izsilili »priznanje«. Njegovo imetje so zaplenili, velik del je pripadel cerkvi; njegovi svojci so večinoma ostali na cesti brez sredstev. Nihče se jim ni upal pomagati. Inkvizicija je začela s »križarsko vojno proti krivovercem« (1209-1229) – katarom v južni Franciji. Le-te so v naslednjih desetletjih popolnoma iztrebili. Katoliška cerkev je nekaj inkvizitorjev (na primer Arbues, Arnaud) razglasila celo za blažene in svetnike. Vsako leto se cerkev 30. maja spominja svetega Ferdinanda II. Kastiljskega z besedami: »Z lastnimi rokami je prinesel poleno za sežig krivovercev.«
Križarske vojne
V letih med 1096 in 1291 je bilo na pobudo papežev v »sveti deželi« Palestini sedem križarskih vojn, ki so po oceni pisatelja Hansa Wollschlägerja terjale skupno 22 milijonov človeških življenj. Pri osvajanju Jeruzalema (1099) je bilo v morilski sli ubitih 70.000 judov in muslimanov – celotno prebivalstvo mesta. Vitezi, s katerih se je še cedila kri, so nato šli »jokaje od veselja … tja, da bi počastili grob našega Odrešitelja in se Mu tako zahvalili« – tako očividec.
Pomor judov
Prve žrtve prve križarske vojne so bili judi v Porenju, ki so jih na tisoče pobili sfanatizirani »romarji«. Nahujskal jih je neki menih. Leta 1298 je bilo pri tako imenovanem »govedina-pogromu« v Frankenu ubitih od 4.000 do 5.000 judov: 700 v Nürnbergu, 841 v Würzburgu … V letih 1348-1350 je bilo v celotnem nemško govorečem prostoru popolnoma izbrisanih okoli 300 judovskih skupnosti. Judom so pripisovali krivdo za kugo ali druge dogodke. Tla so pripravila dolgoletna obrekovanja in pravna diskriminacija judov na pobudo cerkve (na primer nošenje »judovskega znaka« na oblačilu).
Tudi Luther je Jude preganjal s sovražnimi hujskaškimi govori (prim. Hans-Jürgen Böhm, “Martin Luther – ein Mythos zerbricht”, Eigenverlag, Badst. 28a, 91287 Plech). Nacistični gauleiter Julius Streicher se je na Nürnberških procesih skliceval izključno na Martina Luthra (Fridrich Heer, “Gottes erste Liebe”, 1967, str. 369). Holokavsta nad Judi v tretjem rajhu si ni mogoče predstavljati brez stoletja dolgih priprav s cerkvenim hujskanjem.
Pomor »poganov«
Tako kot proti »poganom« sredozemskega prostora, so se tudi v srednjem veku neusmiljeno bojevali proti še ne pokristjanjenim germanskim in slovanskim plemenom ter jih silili h krstu. Od pokola Sasov v 9. stoletju pod Karlom »Velikim« se vleče malo znana krvava sled skozi nemško zgodovino do križarske vojne proti Vendom leta 1147. Vse te vojne, pokoli in ciljana pustošenja celih področij so se vedno dogajali pod pretvezo spreobračanja »poganov«. K temu so pozivali številni škofi ali pa so se sami udeleževali s svojimi enotami. Ujetnike so večinoma postavili pred izbiro, ali krst ali smrt. Na enak način je postopal nemški viteški red v vzhodni Prusiji. Osvetlitev tega najdemo v delu Kriminalgeschichte des Christentums (Kriminalna zgodovina krščanstva) Karlheinza Deschnerja in to v knjigah 4, 5 in 6.
Osvajanje Amerike
Prvih 50 let, ko so katoliški Španci odkrili Ameriko, je v karibskem prostoru že izgubilo življenje milijon Indijancev – pomorili so jih, s prisilnim delom do smrti mučili ali so umrli zaradi infekcij. Po 150 letih je v vsej Ameriki umrlo 100 milijonov ljudi – nad 90 % prebivalstva. Katoliški teolog Leonardo Boff ima osvajanje Amerike za »največji genocid vseh časov«. Španci so z Indijanci ravnali hujše kot z živalmi ter jih masakrirali na najgrozovitejši način. »V čast apostolov in Jezusa Kristusa«, kot so rekli, so vsakokrat nad ognjem obesili 13 Indijancev, tako da so se hkrati zadušili in zgoreli. Indijance so gnali v lovilne jame z zašiljenimi koli, jih pohabili ali pa so njihove otroke žive metali psom. Preden so sežgali Kazike Hatuaya, so ga vprašali, če se bo dal krstiti, da bi vsaj prišel v nebesa. Vprašal jih je, če tudi kristjani pridejo v nebesa. Ko so mu to potrdili, je Kazike »takoj in brez razmišljanja« odgovoril, »da tja noče, ampak gre rajši v pekel, da takšnih okrutnih ljudi ne vidi več, niti da bi se moral zadrževati, kjer so oni prisotni.«
Reformacija in protireformacija
V začetku 15. stoletja je Jan Hus poskušal v Pragi reformirati cerkev. Kljub zagotovilu svobodnega spremstva nemškega cesarja, je bil leta 1415 na koncilu v Konstanci sežgan, prav tako kot v letih za tem njegovi številni pripadniki, tudi v Nemčiji: Nikolaus von Dresden, Stefan von Basel, Friderich Raiser ali župan iz Zittaua z dvanajstimi meščani tega mesta, da imenujemo samo nekatere (Die historische Zeitschrift “Damals”, 7/94).
V času med reformacijo in po njej so bili tudi pripadniki reformacije občasno žrtve katoliške inkvizicije, predvsem v Južni Evropi. Vse državne cerkvene veroizpovedi, tako katoliška kot luteranska, zwinglijanska in kalvinistična so se vendarle strinjale z ubijanjem in morjenjem tretje skupine, na primer prekrščevalcev. Leta 1527 so v Zürichu ubili krščevalca Felixa Mantza, leta 1528 na Dunaju Balthasarja Hubmaierja, leta 1536 v Insbrucku Jakoba Hutterja. Grof iz Alzeya v Pfalzu naj bi potem, ko je dal usmrtiti 350 krščevalcev vzkliknil: “Kaj neki naj storim? Več jih ubijem, več jih je.” (Gerhard Wehr, “Reformation der Taufer, v “Die Kommenden”, 25.11.83).
Krščevalci so bili v glavnem znani po svojem neoporečnem načinu življenja. Ko so začeli Kasperja Zacherja iz Waiblingna sumiti, da je krščevalec, je za svojo razbremenitev navajal: da lahkomiselno prisega, preklinja, nosi nezakonito orožje in da je prepirljiv – torej ne more biti krščevalec.
V Franciji so bili krvavo preganjali Hugenote, francoske protestante. Leta 1572 so jih v Parizu v eni sami noči, šenflorjanski noči, umorili 3000 do 5000.
Trgovina s sužnji
Že v starem veku se je cerkev energično borila za ohranitev suženjstva. Ni čudno: Sama je imela sužnje, katerih osvobajanje je bilo prepovedano. Iz najdenčkov in nezakonskih otrok (na primer tistih od duhovnikov) so naredili cerkvene sužnje. Francoski nacionalni svetnik Martin iz Toursa je imel na primer 20.000 sužnjev. Cerkev tudi ni nasprotovala, ko so po odkritju Amerike vse do 19. stoletja zasužnjili 13 milijonov Afričanov in jih prepeljali na novo celino. Nasprotno: Papež Nikolaj V. je v svoji buli »Divino amore communiti« z dne 18. junija 1425 suženjstvo uzakonil, tako da je portugalskega kralja pooblastil, da »osvoji dežele nevernikov, njihove prebivalce prežene, jih podjarmi in jih prisili na večno hlapčevstvo.« Tudi Kolumb ni imel pomislekov, ker so »pogani že tako in tako obsojeni na večno prekletstvo«. V Sevilli je celo škof Juan Rodriguez de Fonseca sprva sam stal za prodajo indijanskih sužnjev. Cerkvena država je kot ena zadnjih evropskih držav odpravila suženjstvo šele leta 1838.
Preganjanje čarovnic
Vodič za sistematsko preganjanje in pobijanje »čarovnic« je bila knjiga Der Hexenhammer dveh dominikanskih menihov, izdana leta 1488 s papeževim dovoljenjem za tisk. Vatikan je to blaznost še dodatno zavaroval s papeško bulo. Zaradi čarovniške blaznosti so v Evropi do konca 18. stoletja umirale pretežno ženske. Deschner ocenjuje »žrtve cerkvene čarovniške blaznosti« na 9 milijonov. Mnoge so umrle na tleh današnje Nemčije, med njimi tudi otroci. Tudi tukaj sta obe konfesiji (katoliška in protestantska) v isti meri preganjali domnevne čarovnice, za katere po »mučnem zasliševanju« v strašnih mukah ni bilo rešitve. Ti zločini so se končali šele z razsvetljenstvom.
Ženske
Preganjanja čarovnic (glej prejšnjo točko) so samo krut vrhunec v preganjanju žensk zaradi moške cerkve. Tomaž Akvinski, ki ga cerkev časti kot “cerkvenega učitelja”, je že v srednjem veku izjavil, da ženska ni nič drugega kot ponesrečen moški. V cerkvi so dolgo časa razpravljali, če sploh ima dušo. Za psihološko ozadje krutega bogastva iznajdb inkvizitorjev pri mučenju žensk glej poglavje “Inkvizicija in ženske” v: Hubertus Mynarek, “Die neue Inquisition”. (glej tudi citate velikih katolikov o ženskah na podstrani o ženskah)
Nenehne vojne
Papeštvo je znatno sokrivo za številne vojne, ki so v Evropi potekale skozi vsa stoletja. Razen križarskih vojn, h katerim so papeži odkrito pozivali, so se samozvani “namestniki Kristusa” tudi sicer stalno udejstvovali kot hujskači. Cerkev je Bizantince hujskala proti Vzhodnim Gotom in Vandalom, Franke proti Langobardom, Stauferje proti Normanom in obratno, Welfe proti Waiblingom – in v 11. stoletju lastne škofe proti nemškim cesarjem.
Nemčija je zaradi spletk papeštva imela eno državljansko vojno za drugo in dežela je bila prav tako opustošena kot pozneje v tridesetletni vojni (prim. Deschner; Kriminalgeschichte, 6. del). Martin Luther je pozival k vojni proti kmetom: “Tukaj zbadaj, tepi, davi, kdor lahko.” (Hans-Juürgen Böhm, “Martin Luther – ein Mythos zerbricht”, str. 93). Upor kmetov je bil zadušen s krvjo. Luther je imel pri tem občuten delež. Tudi tridesetletna vojna bi najbrž komajda izbruhnila brez cerkvene politične moči.
Še v 20. stoletju je Vatikan silil Avstroogrsko k trdemu posegu zoper Srbijo – kar je leta 1914 pripeljalo do prve svetovne vojne. Vatikan je podpiral vse fašistične dilatatorje Evrope v vojni proti “boljševizmu”. Papež ni izključil iz cerkve niti katolika Adolfa Hitlerja niti ni protestiral, ko je na pasnih sponah nemških vojakov pisalo “Bog z nami”.
Množično morjenje na Hrvaškem
Še v 20. stoletju dosega krvava sled cerkve grozljivi višek: V »katoliški Hrvaški« je bilo med leti 1941 in 1943 ubitih tri četrt milijona pravoslavnih Srbov, pred tem delno še prisilno spreobrnjenih v katoliško vero. Pri pomorih so na odločilnih mestih sodelovali katoliški duhovniki, predvsem frančiškani. Vatikan je bil o vsem obveščen, s krvavim režimom pa je ravnal z občutno naklonjenostjo. Katoliška hierarhija je, na čelu z vikarjem nadškofom Stepincem (leta 1998 ga je papež beatificiral), vse do konca moralno podpirala fašistični režim.
Genocid v Ruandi
V Ruandi je bilo v 100 dneh ubitih 800.000 ljudi. Katoliška cerkev, kateri pripada 70 % Ruandcev, bi edina imela avtoriteto, da zaustavi pokol. Toda večina njenih klerikov je leta 1994 neprizadeto opazovala pokol ali morilcem celo pomagala. 14. aprila se je začel pokol v Kibehu, najprej so pobili 15.000 beguncev, ki so iskali zatočišče na območju cerkve. Dva dneva je trajalo, preden so jih usmrtili, razsekali, pohabili, pobili, postreljali ali deloma žive sežgali. Priče krivijo duhovnike in nune katoliške cerkve, da so podpirali genocid nad Tutsiji. Med 7. aprilom in 4. julijem so v 160 cerkvah pobili Tutsije, ki so zbežali v domnevno varna svetišča. Obdolženi živijo v samostanih v Belgiji, vodijo redovniške hiše v Franciji, študirajo na cerkvenih univerzah ali v italijanskih cerkvah pridigajo o ljubezni do bližnjega in o odpuščanju. S škofom Misago, tako Spiegel, »je ruandska cerkev tako rekoč pod obtožnico«. Ko se je ubijanje že začelo, so ruandski škofje obljubili hutujski vladi svoje sodelovanje. Dve leti po genocidu je skupino ruandskih duhovnikov zapekla vest. Medtem so sodišča v Ruandi obsodila nekaj cerkvenih funkcionarjev. Tisti kleriki, ki so uspeli zbežati, so pod cerkveno zaščito. Preživeli učenec je obdolžil duhovnika Uwayezuja, da je razred izdal policiji, ki je vse skupaj razsekala do smrti. Edini preživeli učenec, ki je ranjen ušel iz jame, dolži sokrivde škofa Misago in Uwayezuja. Škof Misago sam je duhovniku Uwayezuju preskrbel avto, s katerim je pobegnil. Uwayezu zdaj dela v Italiji pod varstvom cerkve.
Ozadje: Pod belgijsko kolonialno oblastjo je cerkev najprej podpirala vladajoče Tutsije in tako okrepila nasprotja med Tutsiji in Hutuji. Ko je bila na začetku neodvisnosti vidna zmaga hutujske večine, so jih mnogi katoliški duhovniki začeli podpirati in odobravati njihovo nasilje.
Invalidi
V času tretjega raiha so invalidne ljudi iz številnih cerkvenih ustanov rade volje izročili usmrtitvi z evtanazijo – kot recimo v Neuendettelsau v nemški deželi Mittelfranken. Vodilni zdravnik evangeličanske ustanove za invalide v Neuendettelsau je l. 1937 izjavil, da naj se te “spačke človeškega obličja vrne nazaj Stvarniku.” Do tega ni prišlo slučajno: Že Martin Luther se je o invalidih izrazil takole: Če se govori o otrocih, podobnih hudiču, od katerih sem nekatere videl, mislim, da jih je hudič bodisi popačil, ni pa jih spočel, ali da so pravi hudiči.”
Duhovniki zlorabljali otroke
Za velike naslove v časopisju vedno znova poskrbijo cerkveni dostojanstveniki, ki spolno zlorabljajo njim zaupane otroke in mladostnike. Žrtve teh zlorab zaradi tega ponižanja pogosto leta in desetletja duševno trpijo, mnogi so zaradi tega nezmožni za delo in navezovanje stikov. O teh neverjetnih postopkih jim pogosto uspe govoriti šele po mnogih letih.
Tako je Irec John Prior šele po štiridesetih letih pričeval o tem, kar je doživel v cerkvenem vzgojnem domu: Dolga leta so ga spolno izrabljali mnogi patri in bratje laiki. Nekega njegova šolskega tovariša so celo do smrti pretepli (ZDF Auslandsjournal 2.9.99).
Strokovnjaki ocenjujo, da je bilo v ZDA v zadnjih dvajsetih letih spolne zlorabe obtoženih od 2.000 od 51.000 katoliških duhovnikov (Hanauer Anzeiger, 13.7.98). To je približno 4% – število neodkritih primerov še ni vračunano. Profesor Hubertus Mynarek delež pedofilskih duhovnikov v Nemčiji prav tako ceni na 3 – 5% (Das Fernsehmagazin “Akte 97”, 14.9.99). Katoliška cerkev v ZDA je od 80-let plačala 800 milijonov dolarjev za odškodnine ter odškodnine za bolečine družinam zlorabljenih ministrantov (Suddeutsche Zeitung, 13.7.98). Nemčija je še daleč od takih odškodninskih plačil – tu primere, ki so znani znotraj cerkve, pogosto prikrijejo tako, da duhovnike čim hitreje premestijo, sicer pa jih ne ovirajo.
Duševne motnje zaradi cerkvenega nauka
Katoliški Wuerzuburg je po izsledkih raziskave Univerze v Würzburgu “trdnjava samomorilcev” (Main-Post, 3.7.99). Raziskovalci menijo, da “starokopitno, močno katoliško zaznamovano wurzburško okolje” socialnim neuspežnežem še posebej otežuje življenje ter jim ga včasih celo onemogoči. Neka berlinska raziskava je pokazala, da je bilo od 22.000 ljudi, ki so spraševali za nasvet pri zdravstvenem svetovanju, za naveličane življenja, 7.000 uvrščenih med neurotike.
Polovica od teh 7.000 oseb trpi za “eklesiogeno” (cerkveno pogojeno) nevrozo (Suddeutsche Zeitung, 27.10.98). Jezuitski pater Rupert Lay to potrjuje s svojega stališča: “Polovica bolnikov, ki so prišli k meni na zdravljenje, je bolnih zaradi izkušenj, ki so jih v otroštvu in mladosti imeli s cerkvijo” (Die Woche, 3.11.95). Mnoge ljudi prestraši zlasti cerkveni nauk o domnevnem “večnem prekletstvu” in jim posreduje strašno sliko Boga, ki nima nič skupnega z Bogom ljubezni, ki ga je učil Jezus iz Nazareta.
Evangeličanski psihiater Tilman Moser je v svoji knjigi “Gottesvergiftung” to zelo nazorno opisal. Zaradi tega nekristjanskega nauka o kaznujočem in nepreračunljivem Bogu, ki ga je Luther še okrepil, ne trpijo samo preprosti cerkveni člani, temveč tudi župniki in duhovniki sami: sedem do deset procentov od njih je alkoholikov ali odvisnih od tablet (Volksblatt Würzburg, 19.7.99).
Živali
“Cerkveni učitelj” Tomaž Akvinski je živali označil samo kot stvari, ki ne morejo imeti občutkov kot jih ima človek. Katoliški katekizem tako obravnava živali vse do danes: Človek se sme “poslužiti živali za prehrano in za izdelovanje oblačil … Medicinski in znanstveni poskusi v razumnih mejah so moralno dopustni …” (št. 2417). Na drugem mestu (št. 2418) je pojasnjeno, da živalim ne smemo “posvečati ljubezni, ki pripada samo ljudem.”
Rezultat te katekizemske morale: Samo v Nemčiji vsako leto opravijo 1,5 milijona poskusov na živalih, večinoma s smrtnim izidom (Der Spiegel, 40/99), po svetu približno 800 milijonov. Po svetu vsako leto prevažajo 250 milijonov živali na daljših progah pod deloma krutimi pogoji, 14 milijonov na področju evropske unije. Za vsako govedo, ki ga izvozijo na ta način, plačajo davkoplačevalci EU približno 350 mark izvozne denarne pomoči! Nadaljni milijoni živali v industrijsko masovni reji pod klavrnimi pogoji do smrti vegetirajo v klavnicah. Ne nazadnje si vse to razlagamo tudi s tem brezčutnim odnosom cerkve, ki nikoli ne protestirala proti temu. Tudi luteranska cerkev ne izraža jasnega stališča. Kako bi ga tudi mogla: Sklicuje se, kot katoliška, na “Mojzesove knjige”, kjer je predvsem v 3. Mojzesovi knjigi mogoče prebrati grozljive podrobnosti o tem, kako morajo duhovniki ubijati živali in z njihovo krvjo poškropiti oltar “za pomirjevalni vonj za Gospoda.”
Davkoplačevalci
K žrtvam cerkev moramo nadalje šteti tudi davkoplačevalce. Komu je že znano, da obe veliki cerkvi v Nemčiji ne prejemata samo okrog 17 milijard nemških mark od cerkvenega davka (ki ga pobere država), temveč približno še enkrat tolikšno vsoto kot subvencije iz splošnih davkov. Vsi državljani, ne glede na veroizpoved, plačujejo za plače verskih učiteljev (4 milijarde DM), za teološke fakultete (1 milijarda DM), za plače škofov, deželnih škofov, stolnih kanonikov, itd. Država prav tako plačuje vojaške duhovnike. K temu je treba dodati še milijonske odškodnine, ki jih morajo še vedno plačevati vse nemške zvezne dežele za razlastitve iz časov Napoleona (!). (Očitno pri tem nikogar ne zanima, da so svoje premoženje v stoletjih nagrabile z lovom na dediščino, ponarejanjem listin, izžemanjem deželnega prebivalstva s cerkveno desetino, z zasego premoženja obsojenih “krivovercev” in “čarovnic”). V Nemčiji so še danes cerkve največji nedržavni posestniki in razpolagajo s stomilijardnimi prihranki. V Avstriji in Švici je položaj v glavnem podoben.
*Zgornji tekst je prirejen po izdaji iz leta 1999, sedaj je na spletni strani iniciative nekoliko drugačen tekst.
P.S.
Ali je vse to krščansko? Ali Bog ubija oziroma napeljuje k ubijanju, če je jasno rekel: Ne ubijaj! Če to ni Božje, je od nekoga drugega, torej od tistega, ki nasprotuje zapovedi Ne ubijaj. Ki izvršuje ukaz: Ubijaj! To pa je lahko samo Božji nasprotnik. Kako se že imenuje Božji nasprotnik? Kaj pravi biblija o tem: »Vi pa ste od svojega očeta, hudiča, in hočete uresničevati njegove želje. On je bil od začetka morilec ljudi in ni obstal v resnici, ker v njem ni resnice. Kadar govori laž, govori iz svojega, ker je lažnivec in oče laži.« (Jan 8,44)
