Papež – svetovni vladar

Papež kot svetovni vladar

Po katoliškem nauku je papež pastir celotne cerkve in ima zato vrhovno, polno in splošno oblast v cerkvi, zoper njegovo odločitev ni pritožbe. Je tudi vrhovni upravitelj in oskrbnik celotnega cerkvenega premoženja. Vrednost tega premoženja po vsem svetu je več tisoč milijard evrov, cerkev pa je neposredno ali posredno lastnik ali solastnik mnogih zelo velikih družb in celo bank. Vsi katoliki morajo vedno in povsod širiti in braniti katoliško vero ter se striktno ravnati po bibliji, področje njihovega delovanja je celotna družba, ki jo morajo evangelizirati, še izhaja iz katoliške ideologije.

 

Papež Gregor VII.: vsi vladarji so podrejeni papežu
Papež Gregor VII., ki naj bi zastrupil šest škofov, je izdal dokument „Dictatus Papae“, s katerim je utemeljil nadrejenost papeža vladarjem na svetu, kar pomeni, da je papež vrhovni vladar sveta. Svoja načela je leta 1075 zapisal v 27 kratkih iztočnicah: »Rimsko Cerkev je ustanovil Gospod; rimski škof edini lahko postavlja druge škofe; njegovi legati imajo primat pred vsemi drugimi škofi na koncilih; papež ima pravico izdajati zakone, ustanavljati nove cerkvene občine, deliti bogate škofije ali združevati revne, spreminjati navadne samostane v opatije ali obratno; samo papež sme uporabljati znamenja cesarske časti in samo njemu morajo drugi poljubljati noge, samo njegovo ime se sme imenovati v cerkvah; odstavlja lahko cesarje in kralje, duhovnike posvečuje za vso Cerkev; tisti, ki jih on posveti, ne smejo opravljati nobene vojaške službe, od škofov pa ne smejo sprejemati nobenega višjega položaja. Papež je nad Cerkvijo – ali ni mar tudi učitelj nad učenci? Brez papeža nista mogoča nobena sinoda in noben kanonični zakon; nihče ne more izpodbijati papeževe sodbe, nihče mu ne more soditi, nihče ne sme obsoditi kogarkoli, ki se sklicuje na Sveti sedež; vse pomembne zadeve se rešujejo pred Svetim sedežem; Cerkev se nikoli ne zmoti, papež pa je svet po zaslugi svetega Petra. Kdor ne veruje tega, kar veruje Cerkev, ni katoličan; papež lahko svoje podložnike odveže prisege, ki so jo dali nepravičnemu vladarju.«  Papeževa nezmotljivost, seveda po cerkvenem nauku, obstaja torej že pred formalno razglastivijo bule o papeževi nezmotljivosti iz leta 1870.
Kdor se zoper odločitev papeža pritoži na vesoljni cerkveni zbor ali na škofovski zbor, se kaznuje s cenzuro.  Kaj je cenzura? Huda cerkvena kazen – mogoče celo odhod v večni pekel! V večno trpljenje. Večni pekel je izraz neverjetnega cerkvenega sovraštva do drugače mislečih ali verujočih! Ali je to nauk Jezusa iz Nazareta? Ali Boga Stvaritelja?

Papež Bonifacij VIII.: vsi ljudje so podrejeni papežu
Papežu pa so po cerkvenem nauku podrejeni seveda tudi vsi drugi ljudje. Biti član katoliške cerkve  oz. podvržen papežu je neobhodno potrebno za zveličanje in izognitev večnemu peklu, pravi bula „Unam Sanctam“ papeža Bonifaca VIII. iz leta 1302. »Izjavljamo, predpisujemo in odločamo, da so vsa človeška bitja podložna rimskemu papežu in da nihče ne more priti v nebesa, kdor tega ne veruje,« je v tej buli zapisal papež. V buli Ausculta fili pa je papež Bonifacij VIII. še dejal: »Bog nas je postavil nad kralje in bogataše, da bi v njegovem imenu ruvali, uničevali, kvarili, raztresali, gradili, sadili.«  Kateri bog ga je postal nad kralje in bogataše, seveda ni povedal. To je bil lahko samo uničevanja, bog podzemlja, saj se samo v njegovem imenu lahko uničuje, ruvlje … Bog Stvarnik nima s tem ničesar skupnega.
Kdor se zoper odločitev papeža pritoži na vesoljni cerkveni zbor ali na škofovski zbor, se kaznuje s cenzuro.  Kaj je cenzura? Huda cerkvena kazen – mogoče celo odhod v večni pekel! V večno trpljenje. Večni pekel je izraz neverjetnega cerkvenega sovraštva do drugače mislečih ali verujočih! Ali je to nauk Jezusa iz Nazareta? Ali Boga Stvaritelja?

Usmerjevalec zemeljske oble
Pri verskem obredu kronanja, s katerim so papeža uvedli v njihovo funkcijo, so vse do 20. stoletja papežu dejali, da je oče vseh knezov in kraljev ter usmerjevalec zemeljske oble.  V zvezi s tem se postavi vprašanje, kaj papež usmerja? Če se pogleda v svet, se vidi, kaj se dogaja: na vsakem koraku naravne katastrofe, vojne, prepiri, bolezni, morjenje živali, uničevanje narave … Ali je papež tisti, ki vse to usmerja oz. pošilja na ljudi in naravo? Ali je torej on tisti, ki usmerja zlo v to družbo? Če je temu tako, potem je on zli oz. hudobni oče, kajti Sveti oče iz nebes, ne pošilja zlo na ta svet. Papež ni namestnik Jezusa, temveč satana! Kajti samo satan je lahko tisti, ki usmerja zlo k ljudem in drugim živim bitjem.
Če pa papež ni namestnik satana, temveč svetega očeta, potem bi moral vedeti, kako se preprečijo naravne katastrofe, bolezni, vojne … Lahko se spomnimo papeža Janeza Pavla II., ki je umrl zelo bolan. Če bi res bil usmerjevalec zemeljske oble, bi vsekakor lahko odpravil svojo bolezen. Pa je ni. In takšnih bolnih papežev je bilo v zgodovini, kar nekaj. Je kdo odpravil svojo bolezen?
Kaj piše v bibliji: ko so učenci sedeli v čolnu in se bali viharja, je Jezus umiril vihar in veter.  Jezus je imel moč nad naravo, torej je v nekem smislu usmerjal zemeljsko oblo. Kaj pa papež, ki naj bi bil njegov namestnik na zemlji?
Zakaj cerkev sedaj pri kronanju papeža ne izreka več uvodnih besed glede usmerjevalca zemeljske oble? Zakaj? Ljudje vedno bolj analitično razmišljajo in bi cerkev hitro razkrinkali!? Papež očitno krmari svet v propad in zlo.
Nemška veleposlanica pri Svetem sedežu Annette Schvan: »Papež Frančišek ima v Evropi usmerjevalno vlogo, s svojimi povabili k spoštovanju vrednot in osebnim ravnanjem je kompas za negotovo Evropo.«  Veleposlanica se ne moti: papež že dolgo usmerja Evropo, toda njegovo usmerjanje gre v smeri propada Evrope. Kakšne vrednote papež zagovarja, je razvidno iz cerkvenega nauka.

Dogma o papeževi nezmotljivosti
Dogmo o papeževi nezmotljivosti je proglasil papež Pij IX. leta 1870, sprejeta pa je bila na prvem vatikanskem koncilu, ki se je začel leta 1860. Glasi se: “V slavo Boga, našega Odrešenika, v povišanje katoliške vere, v zveličanje krščanskih narodov s soglasjem cerkvenega zbora učimo in dokončno določamo kot od Boga razodeto resnico: Kadar rimski škof govori z najvišjo učiteljsko oblastjo [ex cathedra], to se pravi, kadar pri izvrševanju službe pastirja in učitelja vseh kristjanov s svojo apostolsko oblastjo dokončno določa, da se mora celotna Cerkev držati kakega verskega ali nravnega nauka, tedaj ima na osnovi božje pomoči, ki mu je obljubljena v svetem Petru, tisto nezmotljivost, s katero je božji Odrešenik hotel obdariti svojo Cerkev pri dokončnih odločitvah v verskih in nravnih naukih. Zato so takšne dokončne odločitve rimskega škofa nespremenljive po sebi in ne na temelju soglasja Cerkve.”  Papež hoče imeti absolutno oblast nad vsem: onstranskim in tostranskim – ljudmi in dušami. Gre tudi za prefinjen politični instrument za povečevanje cerkvene moči in podrejanje svetne oblasti cerkveni. K temu naj bi pripomogla še ena dogma, ki je bila sprejeta na istem koncilu. Papežu po tej dogmi pripada tudi “univerzalni jurisdikcijski primat“, kar pomeni, da ima rimski škof prvenstvo nad celotnim svetom. Ima prvenstvo nad vsemi cerkvami, je oče krščanstva, vsi so mu podrejeni, je sodnik vseh vernikov, njegova oblast je najvišja na zemlji, zato njemu ne more soditi nihče …  Kdor ne sprejme te dogme, ne more biti odrešen in gre v večni pekel. Ta dogma je zahteva za svetovno oblastjo papeža in predpostavlja primat kanonskega prava nad državnim pravom.
O. C. Lambert v knjigi Roman Catholicism und American: »Pod kontrolo Cerkve sta dva meča, torej dve moči, duhovna in posvetna. Obe moči sta v oblasti Cerkve, duhovna moč v Cerkvi je v rokah duhovščine, posvetna moč pa je pod vodstvom duhovne moči. En meč mora biti podrejen drugemu: zemeljska moč se mora podrediti duhovni avtoriteti … duhovna moč ima pravico ustanoviti in voditi posvetno moč, in prav tako soditi tej moči, če se ne obnaša pravilno.« „Papež je vse in nad vsem, on lahko spremeni kvadratne predmete v okrogle.“ In: „Papež lahko določi, da tisto, kar je napačno, postane pravilno. Papež lahko spremeni naravo stvari.“
Ignaz von Dollinger, vodilni katoliški zgodovinar v Nemčiji, je posvaril svet zaradi izjemne papeške moči: »Papeška avtoriteta je brezmejna, nepreračunljiva, lahko kaznuje vsakogar, ker je po katoliškem nauku nezmotljiv, lahko ustvarja kakršnakoli pravila, doktrine, zahteve, ki postanejo nesporne verske resnice. Nihče ga tudi ne more kaznovati, kajti kot so katoliški kanonisti zapisali: »Sodišče Boga in papeža je eno in isto.«
Kaj je rekel Jezus? Zelo enostavno: moje kraljestvo ni od tega sveta! Kaj ima Jezus skupnega z vsem tem, je kristalno jasno: ničesar.
Znani publicist in poznavalec cerkve Avro Manhattan je o papežu rekel: „Papež je absolutni vladar, ki mu gre zadnja beseda v vseh verskih, moralnih, administrativnih, diplomatskih in političnih vprašanjih … Papež je zadnji absolutni vladar na Zemlji, ni ga političnega diktatorja, ki bi mogel primerjati svojo oblast s papeževo oblastjo.“  In še enkrat Avro Manhattan: »Nekdanji kolumbijski predsednik dr. Mariano Ospian Perez je avgusta 1946 kratko in jedrnato dejal, da je vodil državo »v skladu s principi papeških enciklik« in nič drugače.«
Nekdanji ameriški predsednik Ronald Reagan je pred Združenjem narodne katoliške izobrazbe dejal papežu: »Hvaležen sem vam za vašo pomoč pri oblikovanju ameriške politike, ki odseva božjo voljo. In veselim se nadaljnjega vodstva od vaše svetosti.«
V dokumentu Dominis Iesus iz leta 2000 katoliška cerkev pravi, da je ona edina prava cerkev, ki ima še vedno ekskluzivno ter absolutno pravico razlagati božjo besedo.
Kako veliko moč ima papež, kaže tudi dogodek v hrvaški Istri. Ko je prišlo do spora med poreškim škofom in italijanskimi benediktinci glede samostana Dajla, je papež za en dan razrešil poreškega škofa, imenoval drugega, da je naredil to, kar poreški ni hotel, torej podpisal soglasje za prenos samostana na benediktince, nato pa je zopet umestil prvega škofa.
Še enkrat. Kaj je rekel Jezus? Zelo enostavno: moje kraljestvo ni od tega sveta! Kaj ima Jezus skupnega z vsem tem, je kristalno jasno: ničesar.

Posledice papeževe nezmotljivosti
Papež je dobil z dogmo o nezmotljivosti popolno oblast v katoliški cerkvi. Mogoče bi bilo celo reči, da je ta cerkev njegova last. Ne odgovarja nobenemu človeku, nad njim ni sodišča. Samostojno, brez soglasja ali posveta drugih, lahko spreminja pravila ali uvaja nova, razglaša dogme, spreminja obrede, podeljuje odpustke, razglaša blažene in svetnike, imenuje škofe in kardinale ali jih odstavlja, ustanavlja škofije, cerkvene univerze …, odloča o katoliških praznikih, izdaja razen cerkvene dekrete, odloke, bule …, deluje kot razsodnik, uvaja cenzuro in druge kazni, ustanavlja razna sodišča in imenuje sodnike, spreminja cerkveno pravo, varuje cerkveno doktrino pred odkloni, lahko napove vojno, upravlja s celotnim cerkvenim premoženjem …
Papež lahko odreja odstranjevanje vsega, kar nasprotuje veri ali zveličanju duš. Lahko takoj ukaže ubiti vse tiste, ki storijo prekrške, za katere biblija zahteva smrtno kazen. Zakaj tega ne stori, če je biblija po nauku cerkve božja beseda?

Martin Luther: papež je živ hudič
Zanimivo mnenje o papežu ima Martin Luther. Rekel je, da je papež maskiran in živ hudič ter antikrist.  Če je papež hudič, potem je tudi cerkev hudičeva, kardinali, škofje … pa hudičevi pomočniki. To je logičen zaključek Luthrove oznake papeža. Papeža kot antikrista so označili tudi drugi reformatorji takratnega in kasnejšega časa, mnogi pa ga kot takšnega označujejo tudi danes. Naslednik Calvina, teolog Turrentin, je zbral 50 razlogov, večinoma vzetih iz biblije, da je papež antikrist. Luther je rekel tudi, da papeštvo obstoji iz laži. Papež Pavel VI. imel avtomobil Mercedes 600, vozilo za državnike in vplivne ljudi. Ali se je po Luthru v tem vozilu vozil sam hudič? Bi se tudi Jezus pustil voziti ali nositi okoli kot papež?

Cerkveni kritik Hubertus Mynarek o papežih
Eden največjih poznavalcev katoliške cerkve prof. dr. Hubertus Mynarek, sicer teolog, je papeže označil za največje lopove svetovne zgodovine.  V Rimu je lahko vsakdo postal papež, če je le imel dovolj denarja, pravi dr. Mynarek. Rekel je tudi: »Največji lopovi oz. sleparji svetovne zgodovine so papeži.«  Pomembna je tudi naslednja njegova izjava: »Kdor verjame, da so se papeži v današnjem času distancirali od blaznih zahtev po oblasti svojih srednjeveških prednikov, se močno moti. V ritualu kronanja, v katerem je bil zdaj vladajoči Janez Pavel II. uveden v njegovo funkcijo, reče kronani kardinal novemu papežu: »… vedi, da si ti oče knezov in kraljev, usmerjevalec zemeljske oble.«

Papež ima najštevilčnejšo vojsko na svetu
Poleg švicarske garde ima papež še eno vojsko. Že sam obstoj švicarske garde, ki naj bi varovala papeža, dokazuje, da je katoliška cerkev po svoji ideološki podstati tudi vojaška sila in da dopušča reševanje konfliktov z vojsko. To, kar je delala ves čas svojega obstoja, to dela tudi danes, vendar bistveno bolj prefinjeno. Druga vojska, ki je za mir na tem svetu zelo nevarna, pa je tako imenovana katoliška vojska. Gre za to, da je v večini zahodnih vojska največ vojakov, ki so katoliške vere in tako pripadajo katoliški cerkvi. Po zakoniku cerkvenega prava so vsi katoliki dolžni širiti in braniti katoliško vero vedno in povsod, kar pomeni, da so to dolžni delati tudi v vojski, ki je sicer formalno del neke posvetne države. V teh vojskah so tudi vojaški kurati, torej katoliški vojaški duhovniki, ki ideološko in versko usmerjajo to vojsko. Katoliška cerkev v vojaškem in političnem smislu deluje po principih »pravične vojne«, seveda pa je pravično to, kar ustreza interesom te cerkve. Podobno vojaško ideologijo, torej pravično vojno, imajo tudi posvetne države. Papež ni pacifist, temveč oseba, ki tako ali drugače spodbuja vojne. Papež Janez Pavel II. je leta 1999, ko je pakt Nato bombardiral Jugoslavijo, izjavil: „Mi nismo pacifisti.“ 

Nekaj okrutnih potez papežev
O papežu Inocencu VIII. obstaja naslednja pesem: »»Zaplodil osem je sinov, hčera nič manj, upravičeno mu oče pravi Rim. O, Inocenc VIII. – kjer koli že je pokopan, pokvarjenost, pohlep, požrešnost in lenoba tam ležijo z njim.« Zanimiva pesem.
Papež Pavel III. (16. stoletje) je neizprosno preganjal protestante. Njegov sin in vnuk sta v vojni proti protestantom menda prelila toliko krvi, »da bi njune hord lahko plavale v njej.« »Njegovi nečaki so postali izvajalci njegove krutosti, ki so se v javnosti brez strahu bahali, da povzročajo reke krvi, dovolj globoke, da v njih lahko plavajo konji. Ko so se dogajali ti pokoli, se je papež vdajal nasladi s svojo hčerko Constanco. Papež Pavel III. se je ponašal z ljubico, nezakonskimi otroki, dvojnim incestom, številnimi zastrupitvami …
Pij V. (16. stoletje) je izdal ukaz, da so vse rimske prostitutke, ki niso bile poročen, prebičali. Tiste, ki so podlegle udarcem biča, so pokopali na gnojišču. Preživele prostitutke so se lahko zadrževale samo v posebnih delih mesta, kjer jih papež ni videval. Rimljanom je prepovedal, da bi hodili v krčme, bogokletnikom so preluknjali jezik z razbeljeno grebljico, na stotine krivovercev pa so žive sežgali. Sodomite so sežigali, prešuštnike obeh spolov so javno bičali. Papež se je redno udeleževal sestanka inkvizitorjevega svetega oficija, kjer je vztrajno pritiskal, naj se vse več prekrškov kaznuje s smrtjo. Iz dna duše je sovražil ženske, angleško kraljico Elizabeto I. je takoj izobčil. Zelo sovražen je bil tudi od judov.

Še nekaj Izjav o papežih:

  • »Današnje papeštvo je mrlič, neprimeren celo za galvanske poskuse – to je religija laži, večni vir pogubljenja in nemoralnosti za narode, posebej pa za našega, ki na svojem srcu trpi ta vrhunski vzgled groze in laži.« (Giuseppe Mazzini, soustanovitelj moderne Italije leta 1866)
  • »Na tem svetu ni nobene druge stvaritve človeške politike in tudi nikoli v preteklosti je ni bilo, ki bi bila tako zelo potrebna raziskave, kot je Rimskokatoliška cerkev.« (Slaven angleški esejist Thomas Leopold Ranke)
  • »Edina sigurna podlaga za to najbolj nebiblijsko institucijo je zanimanje za oblast tistih, ki špekulirajo, da bi postali papež – in lastni položaj korakoma izoblikujejo tako, kar predstavlja še danes« (Horst Herrmann)
  • »Neomejeno hlepenje po oblasti, karieristične blodnje o veličini in cinično ter predrzno protežirančevo gospodarjenje…, na vse to lahko naletimo v Vatikanu.« (Millenari, Zwanzig römische Prälaten über dunklen Seiten des Vatikans – Dvajset rimskih prelatov o temnih straneh Vatikana)
  • »Papeži niso bili samo morilci velikega stila, temveč so umor naredili tudi za pravno načelo krščanske cerkve in pogoj za odrešitev.« (Lord Acton, katoliški zgodovinar)
  • »Ali najdemo kakšno biblijsko opravičilo za funkcijo papeža, najvišjega duhovnika? Prav nasprotno je. Zapis jasno kaže, da naj med člani cerkve vlada enakost in da je KRISTUS »glava občestva« (Eph. 5,23), ne papež.« (Ralph Woodrow)

In še znani nemški pesnik J. W. Goethe:
»Njega goni grešna narava
v Rim k babilonski vlačugi …
Saj je papež, antikrist,
slabši kot Turek in Francoz.«

 

Print Friendly, PDF & Email