Cerkev in vojne

Cerkev in vojne

Katoliška cerkev nosi odgovornost za številne vojne, ki so v Evropi potekale čez vsa stoletja. Razen križarskih vojn, h katerim so papeži odkrito pozivali, so se samozvani “namestniki Kristusa” tudi sicer stalno udejstvovali kot hujskači. Cerkev je Bizantince hujskala proti Vzhodnim Gotom in Vandalom, Franke proti Langobardom, Stauferje proti Normanom in obratno, Welfe proti Waiblingom – in v 11. stoletju lastne škofe proti nemškim cesarjem. Nemčija je zaradi spletk papeštva imela eno državljansko vojno za drugo in dežela je bila prav tako opustošena kot pozneje v tridesetletni vojni.

20. stoletje

Prva svetovna vojna

Zelo »vojno« dejavna je bila katoliška cerkev tudi v 20. stoletju. Dva dni pred začetkom 1. svetovne vojne je bavarski diplomat baron von Ritter pisal v München naslednje: „Baron Ritter bavarski vladi. Papež odobrava oster postopek Avstrije proti Srbiji. Kardinal državni tajnik upa, da bo Avstrija tokrat vztrajala. Sprašuje se, kdaj bi bilo treba voditi vojno, če se sedaj ne odloči z orožjem odstraniti tuje gibanje, ki je povzročilo uboj nadvojvode in ki, z obzirom na sedanji položaj Avstrije, ogroža njen obstoj.“ Cerkev torej želi vojno, je v bistvu zapisal baron Ritter. Dejstvo je, da Vatikan spada med vojne hujskače in da zato nosi zelo veliko odgovornost za 1. svetovno vojno. Katoliški kardinal Faulhaber je kot vojni kurat v 1. svetovni vojni izjavil: „Vojni topovi“ so „glasniki milosti, ki kliče.« Na vsaki strani fronte so stali cerkveni kurati in na obeh straneh so vojakom, ki so se medsebojno pobijali, govorili enako: vojak se mora žrtvovati za višje cilje. Katoliki so pobijali katolike, pa tudi protestante …

Obdobje med 1. in 2. svetovno vojno

Etiopija
Ko je bil v pripravi fašistični napad na Etiopijo, je papež Pij XI. leta 1935 rekel, da bi bila lahko obrambna vojna, ki naj služi razširjanju naraščajočega prebivalstva, pravična in pravilna. Ko je že potekala vojna v Etiopiji, ki jo je začel Musollini, je nadškof Taranta na neki italijanski podmornici imel mašo in rekel pri tem: »Vojna proti Etiopiji se mora gledati kot sveta vojna, kot „križarska vojna“, italijanska zmaga bo „Etiopijo, državo nevernikov in šizmatikov“, odprla katoliški veri.« Milanski kardinal Schuster pa je leta 1936 v zvezi z vojno v Etiopiji rekel: »Skupaj z bogom delamo v tej nacionalni in katoliški misije dobrote …« Videmski škof je v letu 1935 v svojem pastirskem pismu napisal: „Sedaj ni čas, niti ni primerno, da bi razpravljali o pravičnosti ali krivičnosti te stvari. Naša državljanska, še posebej pa krščanska dolžnost je prispevati k uspešnosti orožja.“ Torej, krščansko je, da je orožje čimbolj uspešno – torej, da je čimveč ubitih. Kaj ima to opraviti z Jezusom ni znano. Z njim seveda tudi nima nič opraviti izjava cremonskega škofa, ki je rekel: „Božji blagoslov naj počiva na vseh vojakih, ki se na afriški zemlji borijo za osvojitev nove rodovitne dežele za italijanskega genija in pri tem širijo rimsko in krščansko kulturo. Ves svet naj v Italiji zopet vidi krščanskega svetovalca.“ Po besedah nekega znanstvenika je najmanj 7 italijanskih kardinalov, 29 nadškofov in 61 škofov podpiralo takojšnji fašistični napad na Etiopijo leta 1935. Zanimivo je bilo tudi to, da je sanminatski škof dejal, da je kler pripravljen pretopiti cerkveno zlato in zvonove za zmago fašistične Italije. To so nekateri tudi naredili. Ali bi to naredili tudi za reveže? Papež je napad na Etiopijo opravičeval kot obrambo – obrambo zoper eno najbolj zaostalih in revnih držav na svetu!?
Kdo je sledil fašistični armadi? Jasno: misijonarji. Ti so prišli v Abesinijo in začeli s podjarmljanjem lokalnega prebivalstva in spreobračanjem v katolicizem.

Španska državljanska vojna
V španski državljanski vojni je cerkev podpirala borbo proti zakonito izbrani levi vladi, ki je uvedla mnoge ukrepe v korist siromašnih in želela omejiti neizmerno moč cerkve. Sveti sedež je na levo, demokratsko izbrano vlado v Španiji, gledal kot na satana in je bil pogonska sila v ozadju. Pij XI. je leta 1936 blagoslovil vse tiste, ki so sprejeli težke naloge, da se v Španiji zopet vzpostavijo, po besedah cerkve, pravice Boga in vere. Nemški škofi so v tej vojni po smernicah prihodnjega papeža Pija XII. Pacellija podprli Franca in Hitlerja, ki mu je pomagal. V vojni je bilo ubitih mnogo duhovnikov in požganih cerkva in samostanov. Do tega je prišlo zaradi nakopičenega več stoletnega odpora in gneva do cerkve, ki je bila zelo bogata in ki je vedno stala na strani bogatih in ves čas izkoriščala ljudstvo. Škof Polanco je po začetku vojne na svojo roko organiziral gverilsko enoto, ki je imela nalogo izvajati sabotaže za sovražnimi linijami, torej republikanskimi, ki so branile zakonito izvoljeno oblast. Republikanci so ga nato ujeli in ponudili Vatikanu, da ga reši, vendar se ta sploh ni odzval. Škof je bil nato ubit, Vatikan pa ga je leta 1995 proglasil za mučenika in blaženega kot žrtev španske državljanske vojne. Očitno ga je Vatikan namerno žrtvoval! V bistvu je ubil lastnega člana!
General Franco je rekel, da španska vojna ni državljanska vojna, temveč križarska vojna proti svetovni revoluciji, s čimer se je strinjal nadškof Santiaga de Compostele in rekel, da se na španski zemlji borita Kristus in antikrist. Franco je še rekel, da je njihova vojna vojna za vero. Po zmagi reakcionarnih sil je papež Pij XII. izjavil, da se je treba zahvaliti bogu, ki je nad Španijo držal roko božje previdnosti. Cerkev je v državi zopet dobilo vlogo, ki jo je imela, preden je nastala republika, postala je državna vera z vsem, kar temu pritiče. Katoliški totalitarizem je zopet zavladal.

Druga svetovna vojna

Ko je Hitler napadel Poljsko, papež ni protestiral, čeprav je ta država katoliška. Papežu je bil glavni cilj Sovjetska zveza, ki jo je hotel uničiti in pripeljati pravoslavce nazaj pod oblast Rima. Zato je žrtvoval Poljsko, ki ni hotela s Hitlerjem v napad nad Rusijo. Papež je samo enkrat na splošno govoril o trpljenju ljudstva na Poljskem. Ko so Nemci na Poljskem pobijali duhovnike, je papež molčal. Tisoči in milijoni mrtvih katolikov za Vatikan niso bili nič vredni, če je to odgovarjalo interesom cerkve. Poljski zunanji minister Beck je leta 1939 rekel: Eden od najodgovornejših za tragedijo mojega naroda je Vatikan. Prepozno sem dojel, da smo vodili zunanjo politiko, ki je služila sebično postavljenemu cilju katoliške cerkve.

Nemčija
V Nemčiji je katoliška cerkev veliko prispevala k temu, da se je Hitler povzpel na oblast. Leta 1933 je Hitler s cerkvijo podpisal konkordat, ki je bil zanjo zelo ugoden, kar dokazuje tudi dejstvo, da je Vatikan Hitlerjevega odposlanca, Franza von Papna, ki je podpisal konkordat, nagradil z visokim cerkvenim odlikovanjem. Goreči katolik von Papen je dobil Veliki križ Pijevega reda. Ta konkordat je bil zelo ugoden tudi za Hitlerja, saj ga je priznal sam Vatikan, poleg tega pa so se morala nemška katoliška združenja, katoliški mediji, katoliška parlamentarna stranka in sama lokalna cerkev odreči družbenemu in političnemu delovanju. To je omogočilo vzpon nacizma, ne da bi nemški katoliki nasprotovali. Vatikan je s konkordatom dosegel poglavitne cilje: odstranil je republiko, uničil demokracijo, uveljavil absolutizem, v deželi, ki je bila pretežno protestantska, pa je nastala tesna zveza med katoliško cerkvijo in državo. Čeprav je Hitler ves čas bolj ali manj preganjal cerkev, pa ta razen tisočev protestov proti temu preganjanju nikoli ni protestirala proti nacizmu kot takšnemu. Ni protestirala proti koncentracijskim taboriščem, preganjanju judov, liberalcev, komunistov, demokratov … Molčala je, ko je Hitler počel grozodejstva po svetu. Katoliška cerkev se je torej oglasila samo takrat, ko je Hitler prizadel njene interese, ne pa tudi, ko je nacizem uničeval po svetu. Zakaj? Ker je cerkev v Hitlerju še vedno videla branik pred komunizmom, ki je bil takrat na pohodu v Evropi in tudi drugje po svetu.
Ko se je začela 2. svetovna vojna septembra 1939 so nemški katoliški škofje izdali pa pastirsko pismo in v njem zapisali: »V tej odločilni uri spodbujamo in opominjamo vse svoje katoliške vojake, da iz poslušnosti do firerja storijo svojo dolžnost in so pripravljeni žrtvovati vso svojo osebo. Vernike pozivamo, naj se združijo v svojih molitvah, da bi božanska previdnost to vojno privedla od blagoslovljenega uspeha.« 7. decembra 1941 je samo v prvi izdaji časopisa The New York Times izšel naslednji članek: »Katoliški škofje molijo v Fuldi za zmago vseh zmag … Na zasedanju nemških katoliških škofov v Fuldi so predlagali uvedbo posebne ‘vojne molitve’, ki naj bi jo brali na začetku in na koncu vsake Božje službe. Molitev vsebuje prošnjo, da bi Božanska Previdnost blagoslovila nemško vojsko z zmago in varovala življenja in zdravje vseh vojakov.« Bog je rekel Ne ubijaj!, cerkev pa moli za vojno zmago. Kakšna sprega katoliške cerkve s samim hudičem! Papež Pij XI. je 14. maja 1929 v svojem nagovoru pred Mandragonskim kolegijem dejal, da bi se pogajal s samim hudičem, če bi to bilo potrebno za ozdravitev duš. Zakaj bi se papež pogajal s hudičem, če je sam živ hudič, kot to pravi Martin Luther?
Cerkveni časopis nadškofije Köln dne 20.4.1941: »Malo je mož … in k tem velikim možem nesporno spada mož, ki danes obhaja svoj 52. rojstni dan – Adolf Hitler. Na današnji dan smo mu obljubili, da bomo dali na razpolago vse moči, da naše ljudstvo dobi prostor v svetu, ki mu pripada.« Cerkev je Hitlerju dala na razpolago svoje moči za nasilje in ubijanje! Ali v Nemčiji takrat ni veljala zapoved Ne ubijaj!
Še nekaj izjav visokih katoliških klerikov. Škof Ehrenfried iz Würzburga: »Vojaki izpolnjujejo svojo dolžnost do Führerja in domovine z najvišjim duhom žrtovanja in se popolnoma predajajo tako, kot velevajo Sveti spisi.« Škof Kaller vernikom: »Z Božjo pomočjo si boste z največjo vnemo prizadevali za Führerja in narod in do kraja izpolnili svojo dolžnost v obrambi naše ljubljene domovine.« Nadškof Kolb je pridigal, da »kadar se bojujejo armade vojakov, jim morajo v zaledju z molitvijo pomagati armade duhovnikov.«
Hitler, Goebbels, Himmler in mnogi drugi nacistični voditelji so bili katoliki. Goebbels je bil vzgojen v jezuitski ustanovi in preden je postal politik, je bil semeniščnik. »Zato ni naključje, da je bila nacionalsocialistična vlada najbolj katoliška oblast, kar jih je kdaj imela Nemčija,« je zapisal Frederic Hoffet. In še Andrew Sinclair: »Celotna nacistična hierarhija je bila rimokatoliška. Najbolj zloglasen protižidovski dokument Der Stuermer je objavil eden od najbolj ključnih Hitlerjevih mož, Julius Streicher, ki je bil katolik. Hitler je sam pogosto izjavil, da je njegov mentor pri antisemitizmu katoliški vodja avstrijske krščanske socialne stranke in župan Dunaja dr. Karl Lueger.« Očitno je, da so bili glavni nacistični veljaki, od Hitlerja, Himmlerja …, proizvod katoliške cerkve in njene ideologije. Zato je tudi 2. svetovna vojna proizvod katoliške cerkve in njene ideologije. Podobno kot mnoge vojne prej. Franz von Papen, eden najvidnejših nemških diplomatov v času nastajanja tretjega rajha, je nacionalsocializem označil za »krščansko reakcijo na duha revolucionarnega leta 1789«, za tretji rajh pa dejal, da je to »prva svetovna sila, ki papeštvo ne le podpira, temveč tudi uresničuje njegova plemenita načela«. Jasno je, da cerkev nikoli ni priznala pridobitev francoske revolucije in to je von Papen dobro vedel.
V letih 1939 do konca 2. svetovne vojne je v nemški katoliški cerkvi delalo 5.000 prisilnih delavcev in 1.000 vojnih ujetnikov. Cerkev je do konca leta 2004 izplačala 1,5 milijona evrov odškodnine 587 prisilno zaposlenim ljudem, vsak od njih je dobil 2.556 evrov odškodnine. Sužnji v katoliški cerkvi še v 20. stoletju! Ni čudno, kajti cerkev ves čas podpira suženjstvo! Je namreč integralni del njenega nauka, čeprav ga je formalno odpravila leta 1883.

Napad na Sovjetsko zvezo
Cerkev je seveda podpirala tudi nemški napad na Sovjetsko zvezo. Ta napad je bil za Vatikan eden najpomembnejših dogodkov v tistem času, saj je v komunizmu videla svojega smrtnega sovražnika. Vedela je, da bi bil v primeru, če bi komunizem zavladal v Evropi, njen obstoj ogrožen. Ali pa vsaj njeni privilegiji in vodilna vloga. Zato je ves čas sodelovala s Hitlerjem, v katerem je videla tistega, ki jo lahko obvaruje pred »rdečo« nevarnostjo, pri čem sploh ni bilo bistveno, kaj je Hitler delal s katoliki in lokalno cerkvijo. Te je Vatikan žrtvoval. »Bojujte se proti brezbožnemu komunizmu! Rešite katolištvo!« , je bilo eno izmed takratnih gesel za privabljanje prostovoljcev za boj proti Sovjetski zvezi. Že pred samim napadom je cerkev v Nemčiji pripravljala teren za napad, saj je že npr. leta 1937 kardinal Faulhaber dejal: »Ves civilizirani svet, predvsem katoliški narodi, se morajo združiti za sveto križarsko vojno proti brezbožni Rusiji in pobijati boljševizem, kjerkoli nanj nalete.« Isti kardinal se je po atentatu na Hitlerja leta 1939 zahvalil božji previdnosti, da je Hitler preživel.
Pij XII. je nekemu španskemu diplomatu rekel, da goji prijateljska čustva do rajha in da Hitlerju želi zmago nad boljševizmom. Svojemu firerju so sledili tudi nemški škofje, ki so leta 1941 preko nemške škofovske konference dejali, da z zadovoljstvom spremljajo boj proti boljševizmu, leta 1942 pa, da bi zmaga nad boljševizmom imela isti pomen kot zmagoslavje Kristusovega nauka nad naukom nevernikov. Zelo jasen je bil tudi škof Racki, ki je v nekem pastirskem pismu pisal, da je ta vojna v resnici križarska vojna, sveta vojna za domovino in narod, za vero in cerkev, za Kristusa in njegov sveti križ.
Po 2. svetovni vojni je postala glavna borka proti komunizmu in Sovjetski zvezi ZDA, zaradi česar je Vatikan spletel »pristne« vezi s protestantsko Ameriko. Te so postale »orožarna Katoliške cerkve«, kot je to zapisal Avro Manhattan. Ali ni orožarna simbol zunanjega, militarističnega kraljestva?

Hrvaška
Satansko vlogo je cerkev med 2. svetovno vojno odigrala tudi na Hrvaškem, saj je podpirala ustaško državo NDH in njenega vodjo Pavelića, ki so ga že pred nastankom NDH iskali zaradi večkratnega umora. Pij XII. je tega morilca in terorista sprejel leta 1941. Z ustaši je v NDH prišla na oblast tudi cerkev. Škofi in duhovniki so sedeli v ustaškem parlamentu, duhovniki so služili v Pavelićevi telesni straži. Vodilni rasni ideolog ustaškega režima je bil rimskokatoliški duhovnik Ivo Guberina, ki je povezal koncepta verskega ‘očiščenja’ in ‘rasne higiene’ ter pozival Hrvaško, naj „iztrebi tuje elemente,“ je zapisal Uli Goñi, avtor knjige Resnična Odessa.
Vsak ustaški vojak je moral priseči poslušnost tudi vsemogočnemu bogu. Ustaški kaplan pater Šimić je o cilju ustaške politike rekel: Pobiti vse Srbe v čim krajšem času. Ustaši so pred ubijanjem Srbov le-te krstili in jih nato ubili. Ni več veljalo: krst ali smrt kot v srednjem veku, temveč krst in smrt. Ustaši so to tolmačili tako, da so rekli, da so Srbi s tem odrešili dušo, ne pa tudi telesa. Morjenje Srbov s strani katoliških ustašev je bilo tako grozljivo, da so celo nemške in italijanske enote protestirale in začele ščititi Srbe pred poblaznelimi ustaši.
Zločinca in terorista Pavelića je leta 1941 sprejel tudi papež Pij XII. Nekaj dni pred njegovim sprejemom pri papežu so ustaši ubili 500 pravoslavnih Srbov. Čeprav je bil papež Pij XII. obveščen o tem dogodku, je kljub temu zelo prisrčno sprejel Pavelića in na koncu ga pospremil z besedami: z najboljšimi željami pri nadaljnjem delu.
Nadškof Stepinac, po 2. svetovni vojni je postal celo kardinal, je bil skupaj s hrvaškimi škofi na sprejemu pri Paveliću. Tam je rekel: Z vsem srcem potrjujemo in izkazujemo velespoštovanje in obljubljamo predano in zanesljivo sodelovanje za svetlo prihodnost svoje domovine. Stepinac je hvalil Pavelića kot predanega katolika, papež pa je govoril o praktičnem katoliku. Praktični katolik Pavelić, po mnenju papeža, je imel v svoji pisarni košaro, v kateri je bilo 40 funtov ljudskih oči, ki so mu jih poklonili njegovi verni ustaši. In tega človeka je blagoslovil papež Pij XII. Cerkveni blagoslov zločinov!
Sarajevski katoliški nadškof Ivan Šarič v škofovskem pismu: »Do zdaj, bratje moji, smo se za svojo vero trudili s križem in brevirjem, napočil pa je čas za pištolo in puško.« In še: »Četudi nosim duhovniško oblačilo, moram pogosto vzeti v roko strojnico.«
Frančiškanski pater je tudi bil vodja zloglasnega koncentracijskega taborišča Jasenovac, v katerem so katoliški duhovniki prednjačili v masovnih pobojih. Samostani so služili kot vojna taborišča, katoliški duhovniki pa so sodelovali v raznih akcijah ubijanja. Frančiškan Perić s prižnice prebivalcem vasi: “Bratje Hrvati, pojdite in zakoljite vse Srbe. Najprej ubijte mojo sestro, ki se je poročila s Srbom, in potem vse Srbe. Ko končate, pridite k meni v cerkev na spoved, kjer vam bodo oproščeni grehi.” Prvo nahujskaš ljudi na ubijanje, potem ko je gotovo pa pri spovedi deliš morilcem odrešenje. Ni kaj, cerkev je zelo spretna. Satansko spretna! Župnik v Rogoljah je poklal 400 ljudi, frančiškan Brzica je v eni sami noči med tekmovanjem v klanju prerezal vrat 1.360-tim ljudem. V imenu Kristusa! Vsekakor ne, v imenu satana pa! “Odrezani so jim bili nosovi, ušesa, oči iztaknjene, koža sneta. Otroci, ženske in starci so bili živi sežgani, živi razčetverjeni, živi zrezani na kose, živi križani, živi pokopani. Cerkev je bila tesno povezana z ubijalskimi banditi. Del njihovega klera je bil aktivno vpleten pri pokolu … Katoliški škof je videl ‘Božjo roko’ pri tem delu,” je dejal Horst Hermann, profesor za katoliško cerkveno pravo.
Pavelić je bil po vojni 3 leta skrit v nekem rimskem samostanu, nato pa je preko Argentine prišel v Španijo, kjer je leta 1959 umrl. Leta 1953 je Stepinac postal kardinal, čeprav je takrat že bil obsojen v Jugoslaviji zaradi sodelovanja v zločinih. Pij XII. je Stepinca prikazal kot mučenika in pred vsem svetom slavil njegove „velike zasluge.“ Papež Janez Pavel II. je Stepinca proglasil za blaženega, papež Benedikt XVI. pa je molil na njegovem grobu. Skrajni cinizem in cerkvena hinavščina.
Materialni sledovi NDH so se prikazali tudi v samostojni Hrvaški, in to v obliki diamantov. Trgovec z orožjem Jukić je leta 2008 povedal, da je kardinal Kuharić v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja predal hrvaškemu predsedniku Tuđmanu večji tovor diamantov. S tem so Hrvati takrat kupovali orožje, ki so ga potrebovali za vojno. Očitno je šlo za diamante iz NDH, saj so ustaši pred koncem vojne odpeljali iz Hrvaške zlato, diamante in dragulje v vrednosti 350 milijonov švicarskih frankov, od tega pa naj bi 200 milijonov končalo v katoliški cerkvi.
Ustaši so s cerkveno podporo med 2. svetovno vojno pobili več 100.000 Srbov, judov in oseb drugih narodnosti. Zanje seveda ni veljala Božja zapoved Ne ubijaj, temveč cerkvena zapoved odstraniti vse nekatolike.

Cerkev in atomski napad na Hirošimo
Ko so ZDA v 2. svetovni vojni 6. avgusta 1945 odvrgle atomsko bombo na Hirošimo, je »krščanski« duhovnik ob vzletu letala z bombo molil: »Vsemogočni oče, ki uslišiš molitve tistih, ki te ljubijo, prosimo te, da stojiš ob strani tistim, ki si upajo v višave tvojega neba in izvesti boj z našimi sovražniki.« Kmalu je umrlo več kot 100.000 ljudi. Duhovnik je molil dalje: »V zaupanju vate bomo šli svojo pot naprej.« »Ljudje so kričali, prosili za pomoč, klicali svoje bližnje. Videl sem šolarko, ki so ji oči visele iz jamic. Videl sem moškega, ki se je držal za raztrgan trebuh in skušal preprečiti, da bi se mu razsuli notranji organi. Ljudje so bili kot duhovi, mnogi so bili brez okončin. Povsod je bil smrad ožganega mesa,« se spominja Sunao Tsuboi, eden izmed preživelih atomskega napada na Hirošimo. V Hirošimi, kjer je bilo okoli 350.000 ljudi, je takoj po eksploziji divjal ognjeni vihar s hitrostjo 1.200 km na uro in popolnoma uničil skoraj 5 km2. »Krščanski« duhovnik je očitno molil za to, česar se spominja Sunao Tsuboi. Molil je za nepredstavljiv pekel na zemlji, ki je nastal, ko je padla atomska bomba na Hirošimo. Molil je za nastanek neizmernega trpljenja! Molil je za uničenje stotisočev ljudi in drugih živih bitij! Komu je molil? Bogu Stvaritelju ali bogu uničevanja in podzemlja? Radioaktivno sevanje v krogu približno enega kilometra je povzročilo takojšnjo smrt, pri mnogih drugih hude opekline, boleče hiranje, raka … Za kaj je molil »krščanski« duhovnik ob vzletu letala z atomsko bombo, imenovano Deček? Za uničenje, trpljenje in smrt. Komu pripada to? Bogu nebes ali bogu pekla?
Papež Pij XII. ni nikoli obsodil atomskega napada na Hirošimo in Nagasaki, podpiral je tudi idejo, da bi se Nemčija oborožila z atomskim orožjem. Teolog Gundlach je to teološko opravičil: Uporaba atomske vojne ni absolutno nemoralna. Nemška škofovska konferenca je v pontifikatu papeža »miru« Janeza Pavla II. ugotavljala, da je strategija zastraševanja s sredstvi za množično uničevanje še vedno primerna in da dokler ni alternative grožnji z orožjem za množično uničevanje, je to sprejemljivo. Ali so to besede kneza miru Jezusa iz Nazareta? Ali besede kneza teme – satana? Tudi papež Benedikt XVI. je podpiral uporabo atomske energije. Ali ni to, kar reče papež, ukaz za katolike? Če je papež za atomsko energijo, potem je zanjo tudi bog, kajti papež je t. i. sveti oče.

Vatikan vpleten v beg vojnih zločincev
Po besedah Ukija Goñija, avtorja knjige Resnična Odessa, obstajajo dokumenti, ki nedvoumno dokazujejo, da so bili najvišji cerkveni kleriki, med njimi kardinali Montini, Tisserant in Caggiano neposredno vpleteni v beg vojnih zločinev v Južno Ameriko po koncu 2. svetovne vojne. Ker je bila operacija reševanja nacističnih, ustaških in drugih vojnih zločincev ter kolaborantov zelo obsežna operacija, je bila po Goñijevem mnenju samo rimskokatoliška cerkev sposobna povezati vse niti takšnega projekta. Ali drugače rečeno: vse niti so vodile v Rim oz. Vatikan.
V ta posel so bili vpleteni tudi razni škofje, npr. Hudal, Siri … in duhovniki, npr. Draganović, Heinemann … Klerik Draganović, zelo vpliven hrvaški duhovnik, ki je imel zelo pomembno vlogo v tej zadevi, je bil ves čas v neposrednih stikih s papežem Pijem XII, in kardinalom Montinijem, ki je bil takrat namestnik državnega tajnika, kasneje pa je postal papež Pavel VI. Tisoče Hrvatov, Nemcev, Francozov, Belgijcev in drugih vojnih zločincev, sicer „globoko vernih katoliških morilcev“, je s pomočjo Vatikana zbežalo roki pravice v Južno Ameriko. Argentinski predsednik Perón je s pomočjo cerkve pomagal v Južno Ameriko kar 7.000 ustašem. V Južno Ameriko je pobegnil tudi ustaški zločinec Pavelić, ki se je med 2. svetovno vojno srečal s papežem Pijem XII. Ali ga je papež pohvalil zaradi njegovih zločinov? Ko so Izraelci ugrabili vojnega zločinca Eichmanna, se je oglasil kardinal Caggiano in ga vzel v obrambo. „Naša krščanska dolžnost je, da mu odpustimo za tisto, kar je počel,“ je izjavil o človeku, ki je bil eden izmed največjih nemških vojnih zločincev in eden izmed glavnih arhitektov holokavsta.
Po mnenju Goñija je mogoče osrednji dokaz glavne vloge cerkve v prebegu vojnih zločincev v Južno Ameriko pismo škofa Hudala leta 1948, ko je ta argentinskega predsednika Peróna zaprosil za 5.000 vizumov za nemške in avstrijske vojake, ki naj ne bi bili begunci, temveč protikomunistični borci, ki so se med 2. svetovno vojno žrtvovali, da bi Evropo rešili pred sovjeti. Seveda je šlo za naciste.
„Vatikan v opravičilo za svoje sodelovanje v nezakonitem preseljevanju navaja obrambo vere. (…) Vatikan nadalje opravičuje svoje sodelovanje z željo, da bi ne le evropske, temveč tudi latinskoameriške države naselili z ljudmi, ki imajo trdna protikomunistična stališča in so zvesti rimskokatoliški cerkvi,“ piše v nekem ameriškem obveščevalnem sporočilu iz leta 1947.

Katoliški duhovnik – zločinec par excellence
Katoliški duhovnik Krunoslav Draganović je bil, kot že navedeno, ves čas v neposrednih stikih s papežem. Duhovnik Draganović je leta 1951 pomagal v Južno Ameriko zbežati tudi „klavcu iz Lyona“ Klausu Barbieju. Po besedah Ukija Goñija je bil ta duhovnik, katerega pokrovitelj je bil hrvaški nadškof Stepinac, vojni zločinec par excellence, ki je delal tudi za razne obveščevalne službe, po njegovem je prav neverjetno, da so obveščevalne službe najemale takšne psihopate. Po besedah Goñija je bil duhovnik Draganović „najuspešnejši vatikanski tihotapec nacistov.“ Po smrti papeža Pij XII. ta psihopatski duhovnik za cerkev ni bil več uporaben, zato ga je zavrgla in celo izgnala iz samostana San Girolamo, kjer je imel svoj sedež. Dejstvo, da ga je cerkev zavrgla po smrti papeža Pija XII. jasno pove, kdo je bil njegov šef.
To je prava cerkev: ko ji nekdo ni več v interesu, ga zavrže. Ko ga ne more več uporabiti za svoje namene, ga zavrže. Koliko je še takšnih oseb, ki jih je cerkev zavrgla, ker ji niso prinašali več dobička oz. ji niso bili več v interesu? Kaj ima s tem Jezus iz Nazareta, ni znano.

Nekaj izjav visokih cerkvenih klerikov:

Španski škof Pamplone, Marcelino Olaechea, je v pastirskem pismu leta 1936 rekel: To ni vojna, to je križarska vojna in cerkev ne more nič drugega kot da vse, kar ima, vloži v križarje.
Škof Salamance, Pla y Deniel, je istega leta pisal: Ne gre se več za državljansko vojno, temveč gre za križarsko vojno za religijo, domovino in civilizacijo. Isti škof leta 1958, ko je bil kardinal in nadškof Toleda: Cerkev ni nikoli blagoslovila čistega vojaškega udara niti ene od nasprotnih strani v državljanski vojni. Ona je blagoslovila, jasno, križarsko vojno.
Nadškof Santiaga de Compostele se je strinjal s Frankom in je rekel: Na naši zemlji se borita Kristus in Antikrist.
Eden najvidnejših münchenskih teologov Michaele Schmaus je leta 1933 v delu Srečanja med katoliškim krščanstvom in nacionalsocialističnim pogledom na svet zapisal: »Nacionalsocialistično gibanje je najprodornejši in najbolj množičen upor proti duhu 19. in 20. stoletja … Kompromis med katoliško vero in liberalizmom ni mogoč … Nič ni bolj tujega katolicizmu kot demokracija … Ponovno obujeni pomen absolutne avtoritete nam odpira pot do resničnega razumevanja avtoritete cerkve … Nacionalsocialistične zapovedi in zapovedi katoliške cerkve imajo isti cilj.«
Januarja 1939 je francoska literarna revija Mercure de France takole komentirala nemški zbornik Katoliška konservativna tradicija: »Ko prebiramo zbornik besedil ključnih nemških katoliških teoretikov od Gorresa do Vogelsanga, smo lahko povsem prepričani, da je nacionalsocializem izšel neposredno iz katoliških idej.«
Avstrijski kardinal Innizer je rekel, da je Hitler od Boga poslan vodja.
V nacistični Slovaški je vladal Jozef Tiso, nekdanji duhovnik, ki je sanjal o katoliški državi in pri tem užival podporo Svetega sedeža, želel pa jo je zgraditi tako, da je jude in vplivne predstavnike protestantske cerkve pošiljal v Auschwitz. »Katolicizem in nacizem imata veliko skupnega; z roko v roki spreminjata svet,« je takrat ponosno razglašal cerkveni član, bivši klerik Tiso.

Obdobje po 2. svetovni vojni

Tudi po koncu 2. svetovne vojne je bil Vatikan vmešan v razne zločine. „Podganja“ linija bega zločincev pred roko pravice je potekala od samostana do samostana ter nato v Španijo in Južno Ameriko. Kdo je bil takrat papež? Jasno: Pij XII. Ta je leta 1949 zagrozil z izobčenjem vsem Italijanom, ki so imeli kakršnekoli zveze s komunisti, leta 1953 pa je izjavil, da verska svoboda kot nasprotje cerkvene pravice na resnico, ne velja. Pravi: To kar ne odgovarja resnici ali moralni normi objektivno nima pravice na obstoj, propagando in delovanje.
Tudi po 2. svetovni vojni je papež Pij XII. podpiral vojne. „Narod, ki je ogrožen z nepravičnim napadom …, ne sme, če želi postopati krščansko, vztrajati v pasivni ravnodušnosti …“ ali „vodenje vojne, ki je usmerjena proti nepravičnosti, ni samo pravica temveč tudi dolžnost vseh držav.“ Zadnja izjava je izjava kardinala Frigsa, ki je leta 1949 povzel papeževo mnenje o vojni. Ta kardinal je v soglasju s papežem Pijem XII. tudi javno zahteval ponovno oborožitev Nemčije. Katoliški predsednik Nemčije Adenauer je rekel v zvezi z oboroževanjem Nemčije: ali bo Evropa ostala krščanska ali bo poganska. Ali se bo krščanstvo branilo z orožjem? Jezus: kdor prime za meč, bo z mečem pokončan ali ljubi svoje sovražnike. Zanimivo je tudi mnenje kardinala Frigsa o ugovoru vesti: … propagiranje neomejenega odbijanja služenja vojaške službe ni v skladu s krščanskim mišljenjem in na napačni poti so tisti, ki mladino navajajo na takšno mišljenje.
Krvavo sled papeža Pija XII. so nadaljevali tudi drugi papeži. Mi nismo pacifisti, je izjavil leta 1991 papež Janez Pavel II., ko je bila vojna v Iraku. Leta 2004 je takratni kardinal Ratzinger, sedaj papež, odbil pacifizem kot nekrščanski.

Vojne v Bosni, Iraku in Afganistanu
Leta 1995 je takratni papež, ko je tekla vojna v Bosni, dejal: „Pravico do obrambe je treba spremeniti v zaščito civilnega prebivalstva v nepravični vojni. Nemški kardinal Meisner pa je leta 1996 v pridigi vojakom dejal: „Na vojaka, ki hvali Boga, se lahko mirne vesti prenese odgovornost za življenje in smrt drugih, ker ga pri tem ščiti Božja svetost.“ In še: „Komu bi prišlo na misel, da vojake, ki so tudi molivci, diskriminira kot morilce. Ne, v rokah, ki molijo, je orožje varno pred zlorabo.“ Kaj ima to z naukom Jezusa iz Nazareta, ki je bil absolutni pacifist, skupnega, ni znano. Očitno nekateri kleriki še niso slišali za zapoved Ne ubijaj!
Ameriški vojaški nadškof Edwin O’Brian je leta 2003, ko je bila vojna v Iraku dejal, da je „popolnoma primerno, da člani naše vojske izhajajo iz integritete in zmožnosti presoje naših vodij in zato mirne vesti izvajajo vojaške obveznosti.“ Drugače rečeno: naj mirno ubijajo drugoverce, pa čeprav je Bog rekel Ne ubijaj!
„In nič manj sramotno ni bilo ameriško lobiranje v Vatikanu, kjer so diplomati prosjačili, naj Sveti sedež vojni v Iraku in Afganistanu razglasi za pravični. In trud očitno ni bil zaman, saj Vatikan tamkajšnjih vojnih zločinov v resnici sploh ne obsoja …,“ je dejal Chase Madar, avtor knjige o Bradleyju Manningu. Trud ameriških diplomatov je bil v bistvu nepotreben, kajti vojni v Iraku in Afganistanu sta za cerkev pravični in sveti vojni, saj sta v skladu s cerkveno doktrino o odstranjevanju vsega, kar ni katoliško. Obe državi sta muslimanski in zato po cerkvenem nauku nimata pravice do obstoja, kar seveda velja tudi za prebivalce muslimane in druge nekatolike. Tudi brez ameriškega lobiranja bi torej cerkev ne obsojala vojnih zločinov v obeh državah.
Cerkev in vojna sta siamska dvojčka. V družbi brez nasilja in vojn katoliška cerkev ne more preživeti. Zato dela vse, da so stalno takšne ali drugačne vojne. Izjave cerkvenih dostojanstvenikov in razni dogodki ves čas vse to potrjujejo.

Katoliška cerkev v Argentini
Kako je papež usmerjal zemeljsko oblo v Argentini, je tudi znano. Katoliška cerkev je v Argentini vseskozi podpirala diktutaro v letih 1976 – 1983, ki naj izkoreninila komunizem. Vojaki hunte so ugrabljali nosečnice in ko so rodile, so jih ubile, otroke pa so dali družinam vojakov, ki niso mogli imeti otrok. Pri uvedbi dikature je niti vlekel Opus Dei, ki je bil pod neposredno kontrolo papeža Janeza Pavla II. En dan pred vojaškim državnim udarom se je predsednik argentinske škofovske konference nadškof Tortolo srečal s šefom hunte Videlo in admiralom Masero. Nadškof Tortolo je po vojaškem udaru pozval na sodelovanje z novo vojaško vlado. Zastopnik frančiškanske misijonske centrale v Bonnu je izjavil, da je katoliška cerkev podžigala k vojaškemu udaru. Pod vojaškim režimom so usmrtili okrog 30.000 ljudi. Dr. Marjan Smrke: »Svetovno poročilo o stanju verske svobode iz leta 1995 navaja oceno, da »le štirje ali pet izmed šestdesetih argentinskih škofov ni podpiralo vojaške diktature, ki je nastopila leta 1976.«

Argentinski vojaški škof Bonamin je izjavil:

„Kdo ve, če Kristus ne bi nekega dne hotel, da oborožene sile prevzamejo dodatne funkcije, ki presegajo njihovo prvotno nalogo.“
„Boj proti gverili je boj za Republiko Argentino, pa tudi za njene oltarje.“
„Ta boj je pravzaprav obrambni boj za Boga … zato prosim za božansko podporo v tej umazani vojni, v katero so nas potegnili.“
„Oficirji so vprašali predstavnike cerkve, če lahko umorijo nasprotnike. Škofje so rekli: Umor v vojni ni krščanski. Bolje je, da to naredite tako: Ujetnikom dajte injekcijo z mamilom in nato letite nad morjem – smrtni let.“ Na pobudo cerkve so žive ujetnike vrgli iz letala v morje. Na ta način je bilo likvidiranih okoli 2.000 ljudi. Seveda v imenu boga. Toda katerega? Boga podzemlja jasno. Neki vojaški katoliški kaplan je dejal, da so si ujetniki smrt zaslužili.

Leta 2007 je bil duhovnik von Wernich obsojen na dosmrtno ječo zaradi sodelovanja pri sedmih ubojih, 42 ugrabitvah in 34 primerih mučenja. Koliko je bilo takšnih duhovnikov? Hunta je pobijala tudi duhovnike, ki so simpatizirali z marksističnimi in liberalnimi idejami, v bistvu levičarji. V tem pogledu so celo pomagali katoliški cerkvi, da se je znebila tistih svojih klerikov, ki so ji delali »sive lase«.
Leta 2000 se je argentinska cerkev opravičila, da se ni uprla generalom. Ponovno se je opravičila leta 2012, ko je na sojenju nekdanji vodja hunte Videla povedal, da je vojaška hunta dobila za svoje početje blagoslov najvišjih cerkvenih vrhov. Torej, katoliška cerkev je zelo odgovorna za nasilje hunte v Argentini. Od cerkve je vojaška hunta »dobila« moč in tudi zaradi tega je teror z množico mrtvih v Argentini trajal tako dolgo. Če bi cerkev odklonila blagoslov hunte, bi se zadeve lahko razvijale drugače. Pakt katoliške cerkve in vojaške hunte v Argentini je bil satanizem najvišje vrste.
Argentina in katoliška cerkev pa nista bili samo partnerici v času prej omenjene hunte, temveč že mnogo prej. Po 2. svetovni vojni je bila namreč Argentina glavno zatočišče nacističnih in drugih vojnih zločincev, ki so s pomočjo katoliških klerikov in cerkvenega vatikanskega vrha zbežali iz Evrope in se tako, vsaj velika večina, izognili roki pravice. »V Argentini so bili tako rekoč vse stoletje v veljavi nedemokratični politični režimi, ki so izrazito privilegirali RKC. Do leta 1976 lahko govorimo o različnih avtoritarizmih, od leta 1976 do leta 1983 o pravi diktaturi. Po letu 1965 so se na oblasti zvrstili generali (…). Vsi so javno poudarjali svojo pripadnost RKC. Bili so člani enega izmed ‘elitnih’ katoliških združenj – predvsem Opus Dei (Božje delo) in Cursillo. (…) Svojo vladavino so utemeljevali na strahu (…) in na zahtevi, da mora biti Argentina dosledno katoliška – kdor ni katoličan, ni kristjan, torej ni pravi Argentinec,« je dejal dr. Marjan Smrke.

Katoliška cerkev v Ruandi
V tej državi so katoliški duhovniki leta 1994 opazovali pokol Tutsijev ali pa celo pomagali morilcem pri pobijanju le-teh. Mnogo jih je bilo pobitih v cerkvah, samostanih in misijonske hiše, kamor so se zatekli, ker so menili, da so tam varni. Očitno jih je katoliška cerkev izdala in jih izročila rabljem. Med 7. aprilom in 4. junijem so v 160 cerkvah potekali krvavi pokoli Tutsijev. Mnogi kleriki in nune so bili obdolženi zločinov, nekaj jih je bilo obsojenih na sodiščih, nekaj pa jih živi varno v cerkveni državi, pri čemer pridigajo o ljubezni, odpuščanju, usmiljenju … Cerkev, ki je imela takrat v Ruandi velik vpliv, tudi na takratno vlado, bi lahko preprečila pokole – vendar jih ni. Nadškof glavnega ruandskega mesta je bil celo v svetu hutujske stranke in je bil zato dobro informiran o morilskih namerah Hutujcev. Pater V. je brez milosti izročil vse ženske, ki niso hotele spati z njim, morilski milici.
V čigavem imenu je leta 1994 cerkev odredila sodelovanje svojih članov pri genocidu? Jezusa ali satana? 800.000 ljudi so brutalno poklali v Ruandi, očitno z blagoslovom cerkve. Satanski blagoslovi so krvavi!
Kdo je bil takrat papež? Janez Pavel II. Papež Janez Pavel II. bi lahko preprečil genocid v Ruandi. Ni ga. Zakaj ga ni? Mu je ustrezalo, da tečejo potoki krvi in umirajo ljudje? Kakšen je sedaj njegov status? Leta 2014 ga je papež Frančišek razglasil za svetnika. Nekdo, ki bi lahko preprečil strahotno morijo in potoke krvi, pa tega ni storil, je postal svetnik. Mogoče tudi zaradi svojih zaslug v Ruandi.
»Bil je papež, ki se je zavedal svojega poslanstva in je razlagal svojo vlogo kot apostolski romar, ki je odločen vsem pripovedovati o veselju, da je spoznal in srečal Jezusa Kristusa,« piše na spletni strani svetniki.org. Kdo ga je poslal, saj se je papež zavedal svojega poslanstva, kot piše na omenjeni spletni strani? Kakšno veselje so občutili umorjeni v Rundi? Tudi Ruanda je pokazala, kdo je bil ta papež v resnici in koga je zastopal!Vojni zločinec, kar bi bila kar pravšnja oznaka za nekoga, ki bil lahko rešil stotisoče ljudi, pa jih ni hotel, je celo dvakrat obiskal Slovenijo, kjer je bil sprejet z vsemi častmi. Hinavska slovenska oblast!

21. stoletje

Vatikanski veleposlanik pri Združenih narodih, nadškof Silvano Tomasi, je leta 2015 podprl vojaško posredovanje proti Islamski državi v Iraku in Siriji. Za ameriško katoliško spletno stran Crux je Tomasi izpostavil, da so borci Islamske države zagrešili številna grozodejstva in da svet mora posredovati. »Ustaviti moramo tak genocid, «je dejal nadškof Tomasi. »Sicer se bomo v prihodnosti spraševali, zakaj nismo nečesa storili, zakaj smo dovolili takšno strašno tragedijo.« Nadškof je menil, da je potrebna koordinirana in »dobro premišljena koalicija«, ki bi skušala doseči politični dogovor brez nasilja. »A če to ni mogoče, bo potrebna uporaba sile,« je dodal.
Papež Frančišek je že prej v več nastopih obsodil brutalnosti, ki jih džihadisti izvajajo nad krščansko in drugimi manjšinami v Iraku in Siriji, predvsem je obsodil posnetek libijske veje ekstremistične skupine, ki prikazuje kruto obglavljenje 21 večinoma egiptovskih koptskih kristjanov. Papež je takrat menil, da je “zakonito” ustaviti agresorja.
Že proti koncu leta 2014 je Vatikana dejal, da je vojaški poseg proti teroristični milici »Islamske države« povsem upravičen. »Dopustno je ustaviti nepravičnega napadalca«, je zapisano v izjavi, objavljeni minulo soboto v Vatikanu, vendar mora biti takšno posredovanje opravljeno v skladu s predpisi mednarodnega prava. Poleg tega ne smemo biti prepričani, da bo zgolj »vojaški odgovor« lahko rešil vse težave. Boriti se je potrebno tudi proti koreninam fundamentalistične ideologije. Papež Frančišek je že v letošnjem avgustu časnikarjem pojasnil, da je povsem »upravičeno« ustaviti nepravičnega napadalca.
»Prinašanje miru je osrednja naloga Kristusovih učencev,« pravi Frančišek v poslanici v zvezi s svetovnim dnevom miru leta 2019. Torej tudi njegova, če se je Kristusov učenec. Jezus je bil pacifist in takšen bi torej moral biti papež. Zakaj papež podpira »pravične vojne,« če je kot Kristus pacifist? Ali je vojna pravična in ubijanje del pravičnosti? Zakaj je papež podprl vojaški napad na islamsko državo? Ali je ubijanje v vojaškem napadu del miru? To bi bil absurd. Če nekdo podpre ubijanje, istočasno pa uči Božjo zapoved Ne ubijaj! ali je Kristusov učenec? Kakšno spoštovanje pa imajo osebe, ki so bile ubite od strani papeža podprtega napada na islamsko državo? Papež se je strinjal z nasilno smrtjo na tisoče ljudi, za katere sicer pravi, da jim pripada spoštovanje! In kakšno spoštovanje priznava papež gejem, prešuštnikom …, ki so po bibliji zapisani nasilni smrti? V njej je namreč na desetine smrtnih obsodb tistih, ki kršijo določena moralna pravila. Ali so te smrtne obsodbe mir? Še posebej, ker je po papeževih besedah biblija v celoti velja še danes, kar pomeni, da jo je treba izvrševati.