Cerkev kot totalitarna organizacija

Katoliška cerkev ima maše v spomin na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Ponavadi je ta maša avgusta, saj se navezuje na s strani Evropskega parlamenta (2009) razglašen 23. avgust za dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Temu se je pridružila slovenska vlada, ki je leta 2012 razglasila 23. avgust tudi za slovenski dan spomina na žrtve totalitarizmov.

Dobro je, da se spominjamo žrtev vseh totalitarnih sistemov, npr. fašizma, nacizma, komunizma …, ki so na srečo kot sistemi že izginili v zgodovino. V zgodovino pa na žalost še ni izginil največji totalitarizem, ki obstaja že skoraj 2000 let in v tem času je s svojo nasilno in krvavo politiko ter naukom sam ali preko svojih pomočnikov pobil stotine milijonov ljudi in milijarde živali, ustvaril pa je tudi ideološko podlago za večino zločinov v zadnjih 2000 letih. S totalitarnostjo se ne more meriti noben drug totalitarni sistem. Seveda je govora cerkvi, predvsem katoliški.

Zakaj je katoliška cerkev totalitarna?

Tudi zato, ker jo je kot takšno proglasil kar sam papež. Papež Pij XI. je namreč dne 18.9.1930 rekel: »Če že obstaja totalitaren režim – totalitaren v praksi in teoriji – je to režim Cerkve, saj Cerkvi človek pripada na totalen način.« (Enciklopedija Slovenije, 13. zvezek)

Tudi če odmislimo papeževo proglasitev cerkve za totalitarno, je mnogo dokazov o njeni totalitarnosti.

Velika večina od preko milijarde katolikov v cerkev ni stopila prostovoljno, temveč je bila krščena brez svojega soglasja še kot dojenček. To pa ni v nasprotju samo s temeljno pravico do verske opredelitve in s svobodo vesti oziroma veroizpovedi, ki jo priznavajo demokratične države, temveč tudi z naukom Jezusa iz Nazareta. Ta je namreč rekel, kot to izhaja iz biblije, da je potrebno prvo učiti, šele na to krstiti. Velika večina katolikov je v bistvu torej prisilnih članov cerkve. Vprašanje je, ali bi ti vstopili v katoliško cerkev, ko bi postali polnoletni? Če ne, je jasno, da so mnogi krščenci mimo svoje volje v cerkvi samo (še) zato, ker zaradi katoliške indoktrinacije niso sposobni dojeti bit prisilnega krsta in katoliške vere. Ali ni prisilno članstvo, celo brez možnosti celovitega izstopa, lastnost totalitarnega sistema?

V Katekizmu katoliške Cerkve piše o krstu tudi naslednje:
– »Po krstu se osvobodimo greha in se prerodimo v božje otroke; postanemo udje Kristusa in se včlenimo v Cerkev ter postanemo deležni pri njenem poslanstvu (…).
– Ker zakrament krsta pomeni osvoboditev od greha in njegovega začetnika, hudobnega duha, se izreče nad kandidatom eksorcizem (ali več eksorcizmov).
– Krst ne očisti človeka le vseh grehov, marveč tudi napravi iz novokrščenca novo stvar (…).
– Ko je krščenec postal ud Cerkve, ne pripada več sam sebi, temveč tistemu, ki je umrl in vstal za nas. Od tedaj naprej je poklican k temu, da se podreja drugim, da jim služi v občestvu Cerkve, da je cerkvenim predstojnikom poslušen ter jih uboga in da jih upošteva s spoštovanjem in ljubeznijo. Kakor je krst za krščenca vir odgovornosti in dolžnosti, tako mu daje tudi pravice v Cerkvi (…).
– Tisti, ki so s krstom prerojeni v božje otroke, so dolžni pred ljudmi izpovedovati vero, ki so jo po Cerkvi prejeli od Boga, in se udeleževati apostolske ter misijonske dejavnosti božjega ljudstva.
– Krst vtisne v dušo neizbrisno duhovno znamenje, pečat (charachter), ki posveti krščenca za bogočastje krščanske vere. Zaradi neizbrisnega znamenja je krst neponovljiv.«

Ali ni vse to, kar piše v zvezi s krstom lastnost totalitarnega sistema? Biti stvar, biti v lasti cerkve z dolžnostjo poslušanja in uboganja cerkvenih predstojnikov in javnega izpovedovanja katoliške vere. Biti celo prisilni misijonar s pečatom v duši, torej poškodovano dušo. Ali niso to vse lastnosti totalitarnega sistema? Po kanonu 211 Zakonika cerkvenega prava so katoliki dolžni »prizadevati si, da se bo božje oznanilo odrešenja bolj in bolj širilo med vse ljudi vseh časov po vseh krajih zemlje.« Je to svoboda ali totalitarnost?

Po katoliškem nauku je papež pastir celotne cerkve in ima zato vrhovno, polno in splošno oblast v cerkvi, je pa tudi vrhovni upravitelj in oskrbnik celotnega cerkvenega premoženja. Vrednost tega premoženja po vsem svetu je več tisoč milijard evrov, cerkev pa je neposredno ali posredno lastnik ali solastnik mnogih zelo velikih družb in celo bank. Vsi katoliki morajo vedno in povsod širiti in braniti katoliško vero ter se striktno ravnati po bibliji, področje njihovega delovanja je celotna družba, ki jo morajo evangelizirati, še izhaja iz katoliške ideologije. Preko spovedi, kontrole klerikov, indoktrinacije in drugih načinov cerkev obvladuje zelo velik del zahodne družbe, če že ne celotne. Po mnenju Martina Schulza, takratnega predsednika evropskih socialistov, je vpliv Vatikana na EU ogromen. Katoliška cerkev je eden najvplivnejših in geostrateško najpomembnejših igralcev na mednarodnem odru, je izjavil Laris Gaiser, takratni vodja centra za raziskave svetovnih vprašanj Globis Europe iz Verone. Zato cerkev ne potrebuje neke formalne tajne policije. Tudi svojih uničevalnih taborišč nima oziroma jih v 20. stoletju ni imela, saj jih ni potrebovala, kajti zanjo so delali drugi, na primer ustaši (Jasenovac), ali Hitler, ki je v zvezi z judi rekel: »Delam samo to, kar že tisoč petsto let dela cerkev, vsekakor temeljitejše«. In še: »Tako sem danes prepričan, da ravnam v smislu vsemogočnega Stvarnika: s tem, ko se obranim judov, se bojujem za Gospodovo delo.« Kako pa se je pred 20. stoletjem znebila tistih, ki niso mislili enako kot ona, pa je znano. Inkvizicija, križarske vojne, preganjanje, čarovnic, poganov in judov … Ali niso vse to lastnosti totalitarnih sistemov?

Sama katoliška cerkev pravi: »Cerkev ima v moči svoje božje ustanovitve dolžnost, da kar najvestneje varuje zaklad božje vere neokrnjen in nedotaknjen ter da stalno z največjo gorečnostjo čuje nad zveličanjem duš. Zato mora z največjo skrbnostjo odstranjati in izločati vse tisto, kar utegne nasprotovati veri ali kakorkoli postavljati v nevarnost zveličanje duš. – Zaradi tega ima Cerkev na temelju tiste oblasti, katero ji je zaupal njen božji ustanovitelj, ne le pravico, temveč tudi dolžnost, da ne le trpi, marveč da prepoveduje in obsoja katerekoli zmote, če tako zahtevata neokrnjenost vere in zveličanje duš.« (Anton Strle, Vera cerkve) Tudi to je ideološka podlaga za zločine zahodnega sveta.

Biblija je prepredena z do ljudi in drugih bitij sovražnimi napotki. Iz nje se širi strašen sovražen govor. Tako lahko v njej beremo tudi naslednje:
– Čarovnice ne puščaj pri življenju. (2 Mz 22,17)
– Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica. (3 Mz 20,10)
– Če kdo leži z ženo svojega očeta, s tem odgrne nagoto svojega očeta; naj bosta oba usmrčena; njuna kri pade nanju. (3 Mz 20,11)
– Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju. (3 Mz 20,13)
– Če kdo leži s svojo snaho, naj bosta oba usmrčena; ravnala sta sprevrženo; njuna kri pade nanju. (3 Mz 20,12)
– Če si kdo vzame ženo in še njeno mater, je to krvoskrunstvo; njega in njiju naj sežgejo v ognju, da ne bo krvoskrunstva med vami. (3 Mz 20,14)
– Če kdo spolno občuje z živaljo, naj bo usmrčen; in žival zakoljite! (3 Mz 20,15)
– Če se ženska približa kateri koli živali, da bi se z njo parila, ubijte žensko in žival; naj bosta usmrčeni; njuna kri pade nanju! (3 Mz 20,16)

To je samo nekaj zelo sovražnih in zločinskih citatov iz biblije. Takšnih ali podobnih citatov je v bibliji še mnogo več. Kot za celotno biblijo, tudi zanje velja naslednji biblijski napotek: »Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!« (5 Mz 13,1) Ta navodila je treba torej po nauku katoliške cerkve dobesedno izpolnjevati in ničesar dodati ali odvzeti. Ali niso takšni pozivi k ubijanju lastnost totalitarnega sistema?

Zoper sodbo, odlok ali odločbo papeža ni pritožbe niti priziva, piše v kanonu 333 Zakonika cerkvenega prava. Ali ni to totalitarno? Britanski pisatelj Avro Manhattan o katoliški cerkvi: »Noben drugi religiozni, ekonomski ali politični sistem, vključujoč tudi določene oblike levo in desno usmerjenih totalitarizmov, ne more biti tako izredno sovražen do demokratičnega duha in njegovih vrednot«. Papež Janez Pavel II.: »Demokracija ni stvar katoliške cerkve.«

Papež je nezmotljiv. Če sam papež priznava, da je cerkev totalitaren režim, potem je to že s tega vidika res. Nadaljnji dokazi niso več potrebni. Čeprav niso potrebni, pa jih je polna vsa zgodovina in njen uradni nauk. Če pravi papež, da je cerkev totalitaren režim, mora to pritrjevati in izpovedovati vsak kardinal, škof, duhovnik …, vedno in povsod, tudi v misijonih in iz prižnice seveda. Pa tudi v medijih! To seveda velja še katoliške laike, pa tudi za izstopnike iz cerkve, saj imajo ti, po cerkvenem nauku, enake dolžnosti kot cerkveni člani. Ali je imel škof Šuštar, ko je govoril o žrtvah totalitarizmov, v mislih tudi žrtve totalitarnosti lastne cerkve? O tem je dvomiti. Glede na besede papeža Pija XI. bi to moral imeti! Pošteno pa bi bilo, da bi to imel tudi v besedah.

Znani nemški zgodovinar Karlheinz Deschner je dejal: Na svetu ni organizacije, ki bi bila »v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini (…) prav posebno rimsko-katoliška cerkev«. (http://www.bogastvo-cerkve.org/) In še enkrat papež Pij XI. dne leta 1930: »Če že obstaja totalitaren režim – totalitaren v praksi in teoriji – je to režim Cerkve, saj Cerkvi človek pripada na totalen način.«

Print Friendly, PDF & Email