Cerkev in ženske

2000 let cerkvenega sovraštva do žensk še traja

Cerkev do žensk ni prizanesljiva. Še danes jim ne priznava enakopravnega položaja z moškimi. Še več: žali jih, ponižuje in jim ne priznava človekovega dostojanstva, ogromno pa jih je tudi pobila kot čarovnice. Kje so korenine tega cerkvenega zla? Vsekakor v bibliji, kjer so navedene besede sv. Pavla: »Kakor v vseh Cerkvah svetih naj žene tudi v vaših Cerkvah molčijo. Ni jim namreč dovoljeno govoriti, ampak naj bodo podložne, kakor pravi tudi postava. Če pa se hočejo o čem poučiti, naj doma vprašajo svoje može, ker bi bilo sramotno, če bi žena govorila v Cerkvi.« (1 Kor 14, 34-35) In še: »Ženska naj se da poučiti tiho in z vso vdanostjo. Ne dovolim pa, da bi ženska poučevala, tudi ne, da bi gospodovala nad moškim. Tiho naj bo.« (1 Tim 2,11-12). Ti biblijski stavki veljajo še danes in imajo značaj Božje besede, saj katoliška cerkev trdi, da je celotna biblija Božja beseda. Mnogi cerkveni dostojanstveniki so se zavzemali za to, da ženske dobijo stalni prostor v cerkvi, predvsem v postelji in gospodinjstvu. Ženska kot hlapec?

Leta 1988 je papež Janez Pavel II. dejal: »Ženska naj tiho posluša in se v celoti podredi. Nobeni ženski ne dovolim, da uči in se dvigne nad moža. Saj je najprej bil ustvarjen Adam in šele nato Eva.« Vsekakor dober učenec Pavla, saj je potrdil njegove besede. Pavel je namreč rekel tudi naslednje: »Ženska naj se da poučiti tiho in z vso vdanostjo. Ne dovolim pa, da bi ženska poučevala, tudi ne, da bi gospodovala nad moškim. Tiho naj bo. Prvi je bil namreč izoblikovan Adam, potem Eva.« 1 (Tim 2,12-14)

Kakšen status cerkev pripisuje ženskam, je razvidno tudi iz spodnjih izjav:

  •     Ženske so določene predvsem za to, da zadovoljijo moško pohotnost (Johannes Chryostomos, 349-407, grški cerkveni učitelj).
  •     Ženska je manjvredno bitje, ki ga Bog ni ustvaril po svoji podobi. Naravnemu redu ustreza, da žene služijo možem (Cerkveni oče Avguštin, 354-430 – Avguštin velja za enega najpomembnejših cerkvenih učiteljev).
  •     Bistvena vrednota žene je v njeni sposobnosti rojevanja in njeni gospodinjski koristi (Tomaž Akvinski, cerkveni učitelj 1225-1275).
  •     Žena mora pokriti glavo, ker ni podoba Boga (Ambrozij, cerkveni učitelj, 339-397).
  •     Moški fetus postane človek po 40 dneh, ženski po 80 dneh. Deklice nastanejo zaradi poškodovanih semen ali vlažnih vetrov (Tomaž Akvinski, cerkveni učitelj in patron katoliških visokih šol).
  •     Ko vidiš žensko, misli, da je hudič! Je neke vrste pekel! (Papež Pij II., 1405-1464).
  •     Ženske je narava določila za skupni užitek (Kapokrates, zgodnji kristjan in ustanovitelj samostanov).
  •     Ženska je napaka narave (…) s svojim presežkom vlage in s svojo podtemperaturo je telesno in duhovno (…) manjvredna (…) neke vrste pohabljen, zgrešen, spodletel moški … polno udejanjanje človeške vrste je samo moški (Tomaž Akvinski, sv. cerkveni učitelj 1225-1274).
  •     Dekleta, ki nosijo mini krila, pridejo v pekel (Jezuit Wild v 20. stoletju).
  •     Ženska je vstopna točka hudiča (cerkveni oče Tertulijan, 160-220).
  •     Blizu cerkve ne smejo stanovati ženske (Sinoda v Coyaci, 1050).
  •     Kjer se zadržuje duhovnik, tja ženska ne sme vstopiti (Sinoda v Parizu, 846).
  •     Duhovniki, ki prenočujejo sum vzbujajoče ženske, morajo biti kaznovani. Ženske pa mora škof prodati v suženjstvo (2. sinoda iz Toleda, 589).
  •     Ženskam mora že zavest o lastnem bitju priklicati sram (Klemen Aleksandrijski).
  •     Ženske ne smejo v lastnem imenu napisati pisma niti ga sprejeti! (Sinoda iz Elvire, 4. stoletje).
  •     Ves (ženski) spol je šibak in lahkomiseln. Odrešenje najdejo samo zaradi otrok (Johannes Chrysostomos, 349-407, grški cerkveni učitelj).
  •    Ženske v cerkvi ne smejo peti (sv. Bonifacij, benediktinski misijonar in apostol Nemcev, 675-754).

Očitno je iz cerkvenega nauka izhajal tudi slovenski župnik Jože Pacek, ki je javno zapisal, da je ženska »ustvarjena kot pomočnica človeku.« (Družina, 15.7.2001)

Leta 1988 je takratni papež Janez Pavel II. dejal, da so tudi ženske ljudje. Zanimivo vsekakor! Prej pa niso bile?

Zanimive so tudi naslednje besede apostola Pavla: »Hočem pa, da veste tole: vsakemu moškemu je glava Kristus, glava ženske je moški, glava Kristusa pa Bog. Vsak moški, ki moli ali prerokuje s pokrito glavo, dela sramoto svoji glavi. Vsaka ženska pa, ki moli ali prerokuje z odkrito glavo, dela sramoto svoji glavi, ker je to prav tako, kakor če bi bila ostrižena. Če se namreč ženska ne pokriva, naj se še striže! Če pa je za žensko sramotno, da bi se strigla ali brila, naj se pokriva. Moškemu ni treba, da bi si pokrival glavo, ker je podoba in slava Boga. Ženska pa je slava moškega. Ni namreč moški iz ženske, ampak ženska iz moškega, in ni bil moški ustvarjen zaradi ženske, temveč ženska zaradi moškega. Zato mora ženska imeti na glavi oblast – zaradi angelov.« (1 Kor 11,3-10) Mogoče te besede pojasnjujejo, zakaj morajo imeti ženke pokrito glavo ali pa dolge lase! Seveda še sedaj, ker cerkveni bog teh besed Pavla ni preklical. Mogoče te besede še dodatno pojasnjujejo, zakaj so ženske drugorazredna bitja in niso enakopravna z moškimi.

Kaj o tem nauku pravi znani cerkveni kritik in teolog prof. dr. Hubertus Mynarek: »Nikoli ni bilo vere, ki bi pridigala toliko o ljubezni do bližnjega, in toliko ‘sovraštva do bližnjega’ in do žensk«. In prva profesorica teologije na svetu dr. Uta RankeHeinemann. Ta je rekla: »Katoliška cerkev že skoraj dva tisoč let ženske ponižuje v plemenske kobile in stroje za rojevanje«. In še: »Vatikan je terarij brez žensk, rezervat v pragozdu, v katerega ima dostop le še devica Marija. Katerakoli druga ženska lahko tja prodre zgolj s sesalnikom.«

Hubertus Mynarek v knjigi »Die neue Inquisition« piše: »Eno najtemnejših poglavij katoliškega malikovalskega kulta je inkvizicija, ki se nadaljuje neposredno s preganjanjem čarovnic. Največja skupina žrtev tega preganjanja, kije stalo življenje ca. 3 milijone ljudi, so bile ženske. Nešteto žensk so kot čarovnice sežgali na grmadah. Zadostovalo je že, da so jim nekaj pripisali, npr. da so začarale miši, da so začarale otroke ali zvarile kakšno pijačo, da so jih predali cerkveni inkviziciji. Te ženske so potem okrutno mučili in večino sežgali. Instrumenti za mučenje, ki so jih uporabili na ženskah, so bili še veliko brutalnejši od tistih, ki so jih uporabljali na heretikih, ki so prav tako bili žrtve inkvizicije. Preganjanje čarovnic je temeljito obdelal dominikanec Heinrich Kramer v svoji knjigi, ki je še danes znana kot ‘Hexenhammer’, ki je bila naperjena skoraj izključno proti ženskam. Kot višek bi mogoče tukaj navedli, do kakšnega zaključka je prišel Kramer: vzel je besedo »femina« in jo razstavil na dva dela »fe« in »minus«. »Fe« je sinonim za fedes, vero, »minus« je sinonim za »manj«. Iz tega je izvajal, »femina« pomeni »ki ima manj vere« v smislu: ženska je pač le nepopolna žival. Takšno je spoznanje dominikanskega meniha, ki se je vedno skliceval na cerkvene učitelje. S tako imenovano »čarovniško bulo« je papež Inocenc VIII. leta 1484 odprl pot »čarovniškemu kladivu«. Učinki te knjige in čarovniške bule so bili nezaslišani.« Po prof. Hubertusu Mynareku so v patriarhalno moško struktuirani cerkvi morale biti ženske avtomatično pogosto še huje kaznovane kot krivoverni moški…. Obstajali so specialni specifični mučilni instrumenti za ženske, npr. »vaginalna hruška«, ki se povečuje z obračanjem vijaka, raztrga drobovje in maternico. Obstajali so »kremplji za prsi«, ki so prsi razmesarili; drugi kremplji, razbeljeni v ognju, so povzročili »samo ugriz« na prsih neporočenih mater, medtem ko so otroci ležali ob nogah matere in je po njih tekla njena kri. Obstajali so »španski pajki«, t. p. štiriprstni škarjam podobni kremplji, s katerimi so zgrabili žrtev za zadnjico, za prsi, za trebuh ali glavo, pogosto tudi z dvema krempljema za oči ali ušesa in jo dvignili.« Tudi »oralne hruške« za klepetave ženske – »torej umetelno napravljeni železni zamaški, ki so z ošiljenim koncem razparali grlo.« Strahotna grozodejstva katoliške cerkve! Ali ni podlaga za takšne zločine satanska navedba v bibliji: »Čarovnice ne puščaj pri življenju.« (2 Mz 22,17)

Katoliška cerkev še sedaj ne priznava ženskam enakopravnega položaja, saj biblija velja tudi sedaj, kar pomeni, da v celoti veljajo tudi Pavlove besede. Čeprav cerkev v tem času vedno bolj vključuje ženske v svoje življenje, pa to ni iskreno, temveč samo zaradi javnosti. Gre za dobrikanje samim ženskam in javnosti. Ta namreč vedno manj sprejema nasilni cerkveni nauk do žensk. Če se politične razmere spremenijo, pa lahko zapet zagorijo grmade in se nadaljuje odkrito preganjanje žensk. Tudi kot »čarovnic« ali celo hudičevk. Katoliška oz. cerkvena demonizacija ženske se kot rdeča nit vleče skozi vso zgodovino vse do danes. Tudi danes še torej velja, vendar v bolj prikriti obliki.

Ali je vse to tudi nauk Jezusa iz Nazareta? Vsekakor ne, saj je on ženske imel za enakopravne z moškim. Tudi iz biblije izhaja, da so ženske celo vodile nekatere skupnosti prvih kristjanov ali pa so bile celo prerokinje. Jezus je z ženskami govoril javno, kar je bilo za tiste čase nezaslišano. Do žensk sovražno teologijo, ki jo uči katoliška cerkev, je mogoče najti v poganskih religijah in rimskem cesarstvu takratnega časa, od koder jo je očitno prevzel Pavel. Demonizacija žensk torej ne prihaja od Jezusa, temveč od Pavla.

In še nekaj: Ali ženske pridejo v nebesa? V 6. stoletju so na sinodi v Maconu leta 585 obravnavali vprašanje, »če ne bi morale zaslužne ženske pri vstajenju mesa biti najprej spremenjene v moške, preden bi lahko vstopile v nebesa«. Ali so v cerkvenih nebesih samo moški in v moške spremenjene ženske?

Seveda je do žensk sovražen nauk katoliške cerkve v nasprotju s slovensko ustavo. Zato bi morala država od cerkve zahtevati, da iz biblije in drugih svojih spisov odstrani vse do ženske sovražne tekste, sicer jo prepove. Seveda velja to tudi za druge dele njenega nauka, ki je sovražen do drugih, npr. otrok, drugače mislečih in verujočih …

In za konce še cerkvena šala na račun žensk, objavljena v katoliški Družini. Po končani nedeljski maši prideta zakonca iz cerkve in sedeta v avto. Žena se jezno obrne k možu in mu primaže eno okoli ušes. »Kaj pa je sedaj to?« jezno vpraša mož. »To je zato, ker si me pri molitvi očenaša tako grdo pogledal, ko si molil: … reši me vsega hudega.« Pavel še vedno živi.


Priporočeno branje: Kirche und Frauen na https://www.theologe.de/kirche_frauen.htm

Print Friendly, PDF & Email