Na Blejskem strateškem forumu je sodeloval tudi vatikanski državni tajnik Parolin, ki je med drugim govoril o politiki, pri čemer je ponovil misel papeža Pavla VI. o tej temi in ta se glasi: »Politika je najvišja oblika služenja človeku in družbi«.
Ali je politika res oblika služenja človeku in družbi, kot to trdi cerkveni funkcionar, in to celo najvišja? Kakšno služenje človeku in družbi je politika, je dobro razvidno iz primera Afganistan. Tam je ameriška politika pustila za sabo preko 200.000 smrti, ki so neposredno povezani z vojaško okupacijo Afganistana, med njimi je tisoče otrok in žensk; tam je ameriška politika zapravila preko 2.000 milijard dolarjev davkoplačevalskega denarja; tam je ameriška politika uničevala kulturo in okolje …; tam je sedaj več 100.000 beguncev, ki bodo slej ali prej potrkali tudi na vrata krvave evropske politike, ki je obilno sodelovala v uničevanju in pobijanju v Afganistanu. Tudi v Iraku, ki ga je ameriška politika napadla leta 2003 je umrlo ali bilo poškodovanih več 100.000 ljudi in več milijonov beguncev. In pri tem krvavem uničevanju Iraka s strani ameriške politike so sodelovale tudi mnogi politiki evropskih držav.
Ali je ameriška politika z omenjenimi dejanji res služila človeku in družbi? Ali so služili človeku in družbi tudi evropski politiki, ki so podpirali krvave ameriške politike? Da bi služil družbi in človeku tako, da bi ju uničeval, bi bilo absurdno. Mogoče pa sta ameriška in evropska politika služila komu drugemu? Mogoče satanu, če bi se izrazil religiozno, glede na to, da je o politiki kot najvišji obliki služenja človeku in družbi govoril predstavnik cerkve. Kajti uničevanje ljudi in družbe je lastnost satanskih sil in ne Boga, ki je dejal Ne ubijaj. In takšnih primerov služenja ljudem in družbi, torej njihovega uničevanja, je po svetu ogromno: Irak, Sirija, Libija, Palestina … V Afganistanu in Iraku je sodelovala tudi slovenska vojska, ki jo je tja poslala politika. Komu je tam služila slovenska politika? Komu so služili vojaki, ki so druge učili, kako se ubija ljudi?
Kaj pa vatikanska politika? Ali je ta politika res najvišja oblika služenja človeku in družbi, kot to pravita papež Pavel VI. in kardinal Parolin? Kdor jima verjame, je zelo naiven. Vatikanska politika je zelo krvava. Blagoslovila je krvavo ameriško politiko v Afganistanu in Iraku, blagoslavljala je mnoge krvave režime v preteklosti, tudi sedaj blagoslavlja orožje in vojne, seveda ne več direktno, temveč na bolj prefinjene načine, da se ne bi razkrinkala, kajti javno govori o miru, podpira pa vojne. Posebej tiste, ki so naperjene proti islamu, kajti po cerkvenem nauku muslimani nimajo pravice do obstoja in jih je zato potrebno uničiti. Zato ni čudno, da je znani nemški zgodovinar Karlheinz Deschner dejal, da na svetu ni organizacije, ki bi bila »v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini kot rimsko-katoliška cerkev«. In ti zločini se v 21. stoletju nadaljujejo.
Mogoče je, da politika v kakšni zadevi služi ljudem, toda v principu je proti ljudem in družbi. Zgodovina to potrjuje. Sprega cerkvene in posvetne politike pušča za sabo potoke krvi, krvi tistih, ki naj bi jim služila. Zato so besede papeža Pavla VI. o politiki kot najvišji obliki služenja ljudem in družbi navaden cerkveni blef in zavajanje ljudi. In kardinal Parolin vse to širi naprej. Komu služi? Komu služi cerkev?
